Dojenček je v prvih mesecih življenje popolnoma odvisen od nas, tako pri hranjenju kot tudi spanju, oblačenju, previjanju in osebni negi. Kot novopečeni starši se te nove odgovornosti na začetku kar malo ustrašimo, katere pa se v naslednjih mesecih navadimo in jo povsem sprejmemo. Postane nam popolnoma normalno in vsakdanje, da poleg sebe skrbimo še za majceno nebogljeno bitje, ki ga hranimo, oblačimo, dajemo spat, kopamo itd. V bistvu se tega navadimo do te mere, da otroku v kasnejših mesecih niti ne dopustimo, da bi sodeloval pri svoji skrbi zase. Nekako običajno se nam zdi, da otroka do tretjega leta ali še celo veliko dlje oblačimo, hranimo, kopamo in dajemo spat. To se nam zdi mnogo enostavnejše in tudi hitrejše kot, če bi otroku dali možnost, da pri tem sodeluje. Ne zavedamo pa se tega, za kaj vse otroka pri tem prikrajšamo.
S tem, ko otroci postajajo vedno bolj samostojnejši pri skrbi zase, krepijo zaupanje vase in svoje sposobnosti, da lahko poskrbijo zase in za svoje potrebe. Ta občutek jih bo spremljal celo življenje, predvsem v trenutkih, ko se bodo spopadali z vsakodnevnimi izzivi in problemi, ki jih v življenju ni malo. Na ta način jim dajemo popotnico za polnejše in srečnejše življenje.
Obdobje, ko so posebej nagnjeni k temu, da rastejo v svoji samostojnosti pri skrbi zase, je nekako med prvim in drugim letom starosti. V bistvu takrat, ko se nam staršem zdi, da se še nikakor ne morejo sami nahraniti, obleči, obuti, počesati, umiti, itd. Če dobro pomislimo, smo pri otroku že kdaj doživeli tiste trenutke, ko mu nikakor ni bilo všeč, ko smo ga oblačili. Pri tem se je opiral na vse možne načine. Če se dobro spomnimo, smo lahko pred izbruhom jeze pri otroku lahko opazili njegove poskuse oblačenja, za katere pa smo mi ocenili, da jih nikakor ni zmožen izpeljati in, da bo hitreje in bolj uspešno, če to opravimo kar sami, namesto njega. Otrok je poskušal sam obleči hlače ali čevlje, pa mu tega nismo dopustili, ker se nam je zdelo, da pri 12ih mesecih, pa seveda tega že ne zmore. Seveda tega pri 12ih mesecih še ne bo zmogel, bo pa tega sigurno sposoben pri letu in pol, če mu bomo le dali možnost, da bo to čim večkrat poskusil. Največ, kar starši lahko otroku pri tem damo, je čas, naša potrpežljivost in razumevanje velikega napora, ki ga otrok vlaga v svojo rast in svoj razvoj, da bo v življenju verjel vase in v svoje sposobnosti. Konkretno to pomeni, da mu damo čas in ne posegamo v njegov trud, ko si poskuša natikati hlače. Mogoče bo pri tem potreboval malo naše pomoči, vendar pa mu dajmo možnost, da bo za pomoč zaprosil sam.
Ne ponudimo mu pomoči, če nas za to ni prosil. Seveda se temu težko upremo, to je v naši navadi, v naši drži, vendar skozi zavedanje pomembnosti tega, se lahko naučimo kontrolirati te naše notranje vzgibe in poskušamo čim manjkrat posegati v otrokov trud.
Mogoče mu bomo pomagali tako, da bomo hlače pravilno obrnili in mu jih nekako postavili pred njega, tako, da si jih bo lažje oblekel, da bo nogo lažje dal v hlačnico. Na začetku bo morda težko našel luknjo v hlačah in bo pri tem imel veliko težav. Vendar pustite otroku, da to težavo poskuša sam rešiti. Umaknite se in ga od strani opazujte ali pa se zaposlite s čim drugim. Tako se boste uprli želji, da bi mu pomagali. Včasih nam je težko gledati otroka, ko se »muči«. Če ga boste dobro pogledali boste videli zbranost, ko bo to počel in kasneje veliko radost in veselje, ko mu bo uspelo spraviti nogo v hlačnico. Presenečeni boste, koliko tega je vaš otrok sposoben. Potrebuje vas le toliko, da mu daste čas, da ocenite, kaj lahko pri tem naredi sam in kako mu pri tem lahko nudite minimalno pomoč, ki jo potrebuje. Otrokom se prav nič ne mudi, povsem usmerjeni so na ponavljanje in vajo. Otrok je pri tem zelo potrpežljiv, enostavno zato, ker je otrok. Ima cel čas na svetu. Otrok bo s tem pridobival na zaupanju, na zaupanju v svoje sposobnosti, imel bo dober občutek o tem, da je nekaj sam dosegel. Naredil bo majhen korak, mogoče na začetku to, da mu bo uspelo dati nogico v hlačnico, naslednjič bo ugotavljal, kako obrniti drugo hlačnico, da bo lahko še drugo nogo dal v hlačnico. Kasneje se bo trudil povleči hlače čez ritko, pri čemer bo na začetku potreboval malo vaše pomoči…Pri tem veliko pomagajo tudi udobna oblačila, ki so ohlapna in ne tesna, nimajo gumbov in zadrg, ampak imajo okoli pasu elastiko.
Moja izkušnja pri Mali T je taka, da se je vse začelo najprej s slačenjem nogavic (pri 10ih mesecih), copatkov (11ih mesecih), čevljev in oblačil (12ih), kasneje je nastopila želja po oblačenju (18 mesecev). Dala sem ji čas in pomoč tam, kjer jo je potrebovala. Ob vseh majhnih uspehih je bila neizmerno ponosna nase. Danes, pri še ne 3 letih, se popolnoma samostojno sleče in obleče (tudi žabice), zapne zadrgo na jopi ali jakni. To, da se zvečer sama sleče in obleče pižamo je za njo nekaj povsem normalnega. Trenutno je pozorna na to, da si zgornji del in spodnji del pravilno obrne. Prej ni bila na to pozorna, osredotočena je bila bolj na to, da si je majico in hlače sploh oblekla. Jaz je pri tem nisem popravljala, saj je sedaj v obdobju, ko je na to sama pozorna in ji ni problem majčko ali hlače še enkrat sleči, ko vidi, da je narobe obrnjeno. Če bi jo na narobe obrnjeno majčko ali hlače takrat opozarjala, bi ji lahko vzela vso voljo in zagnanost pri oblačenju. Moram pa reči, da sem se temu velikokrat težko uprla. Otroci ne marajo, da jih popravljamo. Priznati moram, da sem pri sebi morala narediti določen preskok v mišljenju, da sem hčerki dejansko dala možnost, da poskrbi zase. Da nisem posegla v njen trud, če me ni potrebovala. Da mi ni bilo mar za poglede nekaterih mamic, ki so verjetno mislile, pa daj pomagaj že otroku, če vidiš, da se muči. Sama pri sebi sem vedela, da ji s tem, ko je ne oblačim, pomagam bolje, kot če bi jo oblačila. Pomagam ji krepiti dober občutek o sebi in zaupanje v svoje sposobnosti, ki ju bo še kako potrebovala v odrasli dobi, ko mene ne bo stalno ob njej.
Comments are closed.