Po metodi montessori naj bi vsako novo dejavnost/material/igračo otroku najprej predstavili. Predstavitve so lahko neposredne, ko ujamemo primeren trenutek, da otroku pokažemo, kako se nekaj dela, uporabi ali naredi.
Lahko so pa tudi posredne, ki so po mojem mnenju precej bolj močne in si jih otroci še najbolj zapomnijo. Otrokov srkajoči um je na delu 24 ur na dan in opazuje prav vse naše kretnje in besede in tukaj ne gre samo za predstavitev, kako se uporablja igrača, ampak za vse, kar počnemo v vsakdanjem življenju z njim. Če bomo mi vlekli stol za sabo, ga bo tudi on. Če bomo mi hodili s čevlji po stanovanju, bo tudi on. Če bomo mi stoje jedli, bo tudi on itd…
Kot pedagoginja montessori sem v okviru izobraževanja za pedagoga za otroke od rojstva do 3 let morala izdelati dva priročnika za dejavnosti, kjer sem morala natančno opisati, kako se določena dejavnost, po posameznih korakih, predstavi otroku.
Primer predstavitve uporabe natikanke
Predstavitev:
Material položimo na tla oz. pred otroka.
Prvi obroč (in ostale, ki mu sledijo) primem z dvema prstoma. Roko dvigujem počasi in na koncu položim obroč na tla.
Obroče zlagamo na tla od najmanjšega do največjega.
Postopek ponovim dokler ne snamem vseh obročev z vretena.
Ko so vsi obročki sneti, vsakega posebej vrnem nazaj na vreteno, tokrat od največjega do najmanjšega. Obročke zopet prijemam z dvema prstoma.
Ko zaključim, material ponudim otroku.
Otrok prične odstranjevati obroče s stojala (palčke) in jih natikati nazaj.
Vajo ponavlja. Mi zlagamo obroče po velikost, tega pa od otroka ne zahtevamo.
Ko ga material ne zanima več, ga pospravimo nazaj na polico.
Za predstavitev tudi velja nekaj pravil:
– med predstavitvijo načeloma ne govorimo, oziroma uporabimo le toliko besed, kolikor je potrebnih,
– naši gibi morajo biti zelo počasni,
– vedno predstavimo dejavnost, uporabo igrače na isti način,
– sedimo na otrokovi desni strani in se prej prepričamo, da imamo njegovo pozornost.
Po drugi strani pa imamo koncept svobodne igre, tudi po Pikler pedagogiki, ki svetuje, da otroku ne kažemo, kako naj kakšno igračo uporabi oziroma, kako naj se igra. Podobno je tudi pri hevristični igri – otrok ima na voljo različne materiale, ki jih med seboj poljubno kombinira in raziskuje v skladu s svojimi trenutnimi interesi in vzgibi.
Nova igrača/dejavnost. Ali jo naj otroku predstavimo ali ne?
Kaj je torej prav? Ali naj otroku predstavimo novo igračo/dejavnost ali ne? Odgovor pravzaprav ni tako preprost, težko nanj odgovorim z da ali ne.
Preden delim svoje mnenje v zvezi s tem, naj podelim nekaj svojih izkušenj in ugotovitev, ki sem si jih v 11 letih dela z otroki (starosti od 6 mesecev do 4 let) že kar nekaj nabrala.
1. Ugotovila sem, da otrokom pogosto sploh ni potrebno predstaviti dejavnost ali igračo (večina dejavnosti iz fine motorike, sestavljanke, razvrščanje ipd.), ker so njen namen odkrili že sami. Preprosto so vedeli, kaj pri določeni dejavnosti početi.
2. Otroku predstavim dejavnost, a otrok ne ponovi za mano, ampak dejavnost izvede po svoje, kljub temu, da je sposoben ponoviti korake, ki sem mu jih predstavila. Navdušena sem bila nad odkritji otrok, na kakšne način vse lahko uporabijo igračo ali izvedejo neko dejavnost. Marsikdaj sem dejavnost prilagodila ravno tem spontanim vzgibom otrok in ne obratno, da bi od njih pričakovala, da bi dejavnost izvedli na način, kot sem si jo zamislila jaz.
3. Ko sem otroku prvič predstavila neko dejavnost, se je pogosto zgodilo, da je raziskoval predmete in stvari, ki so bile vključene v to dejavnost in ga v tistem trenutku ni zanimalo izvajanje dejavnosti na način kot sem mu ga predstavila. Najprej je torej moral odkrivati značilnosti in lastnosti predmetov, še posebej, če je bil še vedno močno v tej fazi igre. Šele kasneje, ko je predmete spoznal, je lahko šel na naslednjo stopnjo – torej izvajanje dejavnosti na način, kot mu jo je bila predstavljena.
Kako delujem sedaj?
Ker pri svojem delu z otroki sledim temu, kar mi otroci povejo o sebi (direktno ali nedirektno), okolje prilagajam otroku in ne otroka okolju. Ne držim se strogo te ali one metode, kar se pogosto dogaja pri pedagogih specifične pedagoške usmeritve, ampak zavzemam do določenih pedagoških usmeritev tudi kritično držo.
Število predstavitev sem postopoma vedno bolj opuščala in jih omejila na močno strukturirane dejavnosti kot so to dejavnosti iz vsakdanjega življenja in področja jezika. To velja za starostno obdobje 0-3 let, pri dejavnostih montessori za otroke od 3-6 let je nekoliko drugače.
Veliko je odvisno od tega, ali je igrača strukturirana, torej ima svoj cilj oziroma namen ali je igrača bolj odprtega tipa. Pri slednjih predstavitve seveda niso potrebne, pri prvih pa je veliko odvisno od situacije, otroka in tudi vrste igrače/dejavnosti.
Tematika je res kompleksna, ni tako enoznačna, upam, da ste vseeno dobili nekaj koristnih uvidov.
Bi vas pa povabila k nadaljnjemu raziskovanju razvoja in pomena otrokove igre, kar vam lahko pride zelo prav pri izbiri igrač, pripravi igralnega okolja in tudi sicer, kako otroku omočiti pogoje za bolj zbrano in kreativno igro.
Veliko znanja in informacij na temo igre lahko najdete v mojem spletnem tečaju Igram se, tudi sam in zbran ter v intenzivnem spletnem tečaju Montessori in pikler za starše in vzgojitelje.
