Pripravljam vsebine za spletni program za starše in razmišljam o opazovanju, ki je eden izmed bistvenih temeljev pedagogike montessori.
Ali kdaj samo opazujete svojega otroka?
To ni tisto opazovanje, ko gledamo otroka z očmi in z mislimi, ki so polne preteklih izkušenj z njim, polne vnaprejšnjih predvidevanj in prepričanj o njemu. To je opazovanje, ki ga ne ovirajo predsodki in vnaprejšnji zaključki. To je tako kot bi imeli pred seboj otroka, ki ga še ne poznamo in bi ga radi spoznali. Otroka vidimo s svežimi očmi. Kdo je ta otrok?
To je opazovanje brez filtrov, z odprtim srcem in odprtim umom. Ko si dovolimo videti v otroku nekaj, kar do sedaj nismo opazili pri njem. <3
Če gledamo iz znanstvenega stališča bi rekli, da je opazovanje zaznati in gledati določen fenomen kot se pojavi v naravnem okolju. Tako opazovanje je povsem objektivno.
To je opazovanje, ki ne obsoja in, ki sprejema otroka takega kot je.
To je tudi opazovanje, ki ne etiketira in se ne trudi identificirati vsako stvar, ki se otroku dogaja. Gre za sprejemanje, preprosto za sprejemanje tega, kar otrok je.
Tako je opazovala tudi Maria Montessori, sicer ne bi v otrocih videla tega, kar se je do njenega odkritja o otrocih zdelo neverjetno.
Meni osebno je opazovanje otrok v zadnjih osmih letih prineslo ogromno, najprej svojih dveh deklic in seveda tudi mnogih otrok, ki sem jih imela čast spoznati v okviru skupinic, ki sem jih vodila.
Ko sem se vadila v tem, da otroke na mojih srečanjih opazujem brez vnaprejšnjih predvidevanj in sodb, sem pri sebi opazila, da sem postala tudi veliko bolj tolerantna do odraslih ljudi.
Veliko bolj sem jih sprejemala v njihovi različnosti in ne obsojala. Zavedala sem se tega, da če je za mene nekaj resnica, ni nujno, da je za nekoga drugega tudi. Prav tako ne poznam preteklosti teh ljudi. Niti sedanjosti. In kdo sem jaz, da imam pravico jih ocenjevati in soditi?
Odrasli tako radi delamo zaključke in smo hitro pametni okoli vsega. Ne pravim, da tega nikoli več ne počnem, a veliko veliko manj. In prav neverjetno mi je bilo to, da so mi nekateri starši po zaključku naših srečanj velikokrat rekli, da so se v mojih skupinah počutili sprejete, taki kot so, z vsemi slabostmi in napakami.
Seveda mi je bilo veliko lažje opazovati tuje otroke kot svoji hčerki. Težje mi je bilo ju objektivno opazovati, ker sta pritiskali na moje gumbe. Sicer sem tako velikokrat imela priložnost, da sem razmišljala o tem, kaj je v meni, da otrokovo vedenje sproža pri meni tako reakcijo. Veliko bolj pozorna sem postala na moja privzgojena prepričanja, vzgojne vzorce mojih staršev, moje počutje, itd.
Mi je pa opazovanje pomagalo, da sem moji hčerki veliko lažje sprejemala v vseh pogledih, tudi tistih, ki mi niso bili najbolj všeč. Pa, da ne boste mislili, da se še ne ujamem v obsojanje. Se se, a veliko bolj zavestno.
Za tako opazovanje pa je potrebno veliko vaje. Ne gre čez noč.
Tudi starši so mi povedali, da so največje spremembe pri odnosu do svojega otroka na srečanjih doživeli ravno iz opazovanja tega, kdo njihov otrok je. Seveda tisti, ki so se tega lotili. Ker najbolj enostavno pa ravno ni.
