Zapis, ki ga tokrat pišem je malce drugačen kot si ga vajena brati od mene, a verjamem, da se bo v moji zgodbi marsikdo našel. Pravijo, da so zgodbe zdravilne in je prav, da jih delimo z ljudmi. Zato bom danes delila s teboj mojo ranljivost, z namenom, da morda pozdravi tudi delček tebe.

Priznam, da mi ni bilo enostavno objaviti tega zapisa, a ker velikokrat prisluhnem svojemu notranjemu klicu, sem mu prisluhnila tudi tokrat.

Za mano je zelo viharno obdobje. Zdi se mi, da sem iz vsega, kar se mi je dogajalo, prišla ven še odločnejša, še močnejša in še bolj jasno vidim, v katero smer želim iti in kaj vse želim še dati svetu, dokler sem tu.

Ne govorim veliko o sebi kot o podjetnici, a odkar sem stopila na svojo samostojno pot, sem se soočala z izzivi, ki jih prej nisem poznala. Kar je super, ker sem se vmes veliko naučila novega, hkrati pa sem se razvijala tudi osebnostno. Bila sem polna prepričanj in starih vzorcev, ki so me omejevali pri tem, kar sem želela doseči in ni bilo vedno enostavno se z njimi soočiti. Cel čas pa sem imela močno tendenco biti zvesta sama sebi, slediti temu, v kar verjamem in, kar moja duša želi, da sem. Vsak tak zahteven izziv mi je prinesel nova spoznanja in občutek kot, da bi se premaknila v novo realnost.

Tudi zadnje tedne sem bila pred težko preizkušnjo, ki me je postavljala predvsem pred izziv, kako se postaviti za sebe pred močno avtoriteto. Sem človek, ki ne mara konfliktov. Do sedaj sem se jim raje izognila, če se je le dalo. Tokrat pa žal umik ni bil možen. Življenje mi je naložilo novo lekcijo, ki sem jo morala dati skozi. Spoznala sem, kako je pomembno, da tudi pod zunanjimi pritiski ostaneš zvest sebi, ohranjaš vibracijo ljubezni in z razumevanjem gledaš na človeka, ki uporablja argument moči.

Še posebej nam, ki smo odraščali ob avtoritativnem očetu, je to težko. Postaviti se za sebe. In tokrat sem bila pripravljena izgubiti vse. Priznam, vmes se mi je podiral svet, stvari sem videla v novi luči. Na ljudi, katere sem spoštovala, sem sedaj gledala z drugimi očmi. Očmi, ki sicer ne obtožujejo, ampak razumejo. Razumejo tudi bolečino, ki jo drugi človek nosi v sebi. In morda niti ne ve zanjo. A to ne pomeni, da dovoliš,  da nekdo iz kakršnegakoli razloga tepta po tebi. Nikakor ne.

Meje so potrebne. Pomembno je, da jih postavimo, ko gredo ljudje v odnosu do tebe čeznje. Tega me v otroštvu ni nihče naučil. Moje meje so bile večkrat prestopljene in zato mi je vedno v življenju bil izziv se postaviti za sebe. Umik je bil boljša strategija. To mi je bilo bolj domače in poznano.

A tokrat, kot sem že rekla, umik sploh ni bil opcija. Potrebno pa je bilo postaviti mejo. Do sem greš lahko, dlje pa ne. In pomembno je, da jo postavimo ljudem, ki so ranili našo integriteto. Mejo lahko postavimo spoštljivo. Ni potrebe po konfliktu. Dovolj je odločen ne, za katerim trdno stojiš in prihaja avtentično iz tebe. Kako bo ta oseba tvojo mejo sprejela, pa je njeno in nima veze s tabo. 

In tega sem se v teh tednih učila. Ta izkušnja mi je dala nove dimenzije, nove poglede, ko sem snela rožnata očala in svet ter ljudi v njem videla popolnoma drugače. Ko je avtoriteta izgubila svojo moč in, ko sem dojela, da nihče ni bolj ali več od mene. Vsi smo enaki ne glede na položaje in statusne simbole. Vsi smo ljudje in vsi imamo pravico do spoštljivega odnosa. 

Je pa še nekaj, kar bi ti rada povedala. Ko se znajdeš v zahtevni situaciji je tako zelo pomembno, da prevzameš odgovornost za svoje življenje in ne ostajaš v vlogi žrtve. Ja, vsekakor sprostiš vsa čustva, ki se ti takrat dvigujejo, tudi smiliš se lahko sama sebi in vse, kar pride zraven, a nikakor tega ne počni cel čas. Pojdi čez to in stopi v zavedanje, da le ti in samo ti si ustvarjalec svojega življenje. Življenje se ti ne dogaja, ampak ga ti kreiraš. Zapomni si to!

Vse je stvar perspektive in kako gledaš na izzive. Življenjski izzivi so tu, da nas naučijo v tem življenju, kar se moramo naučiti. Še bolj pomembno je, da v takih trenutkih objameš to lekcijo in si hvaležna za njo. Saj veš tisto, ko mine nekaj časa in ti je jasno, zakaj si morala čez določene situacije in, da ne bi prav nič spremenila, ker je bilo točno tako kot bi moralo biti. A v tistem trenutku tega običajno ne vidimo. Imej zaupanje v življenje in v to, da je vse prav, kar se ti dogaja. 

Zakaj ti to pravzaprav pišem?

Želim, da bi videla, kako pomembno je, da tudi otroke učimo tega, kako se postaviti za sebe, iskreno ter spoštljivo do sebe in drugih ljudi. Najprej torej s svojim zgledom, ker otroci se najbolj učijo iz naših dejanj. Ne iz tega, kar jim pridigamo, ampak kako živimo mi. Po drugi strani pa jih tega učimo tudi tako, da jim sami meje postavljamo na spoštljiv način, kar se mi zdi še pomembnejše. Vzorec odnosa, ki ga bomo razvili do njih, bodo ponesli s seboj, v vrtec, v šolo in kasneje v službo ter v vse druge odnose z ljudmi.

V teh dneh sem se velikokrat spomnila na Mario Montessori. Ena izmed značilnosti njene metode je  spoštovanje otroka. In predvsem v otrocih je videla upanje za človeštvo. Maria Montessori je namreč živela in delovala med obema svetovnima vojnama. Veliko je razmišljala o miru in o tem, kako se izogniti prihodnjim konfliktom. Rekla je, da moramo začeti pri otrocih.

Zato te danes povabim, da razmisliš o tem, kdaj si dovolila, da je nekdo prestopil tvojo mejo? Poznaš svoje meje? Kaj pa otroci? Spoštuješ otroka, njegovo osebnost in to, kar je?

Danes z ljubeznijo, Mojca

Zapišite vaš komentar