Nekje pri tretjem mesecu starosti začnejo dojenčki posegati po predmetih pred seboj, ki so v njihovem vidnem polju. Pogosto se jih dotaknejo s pestmi. Nekaj časa lahko držijo predmet, ki mu ga položimo v dlan. To sem danes doživela na obisku pri dojenčici Taji in njeni mamici.
Taja je ravno včeraj dopolnila 3 mesece. S seboj sem prinesla kvačkano ropotuljico in lesen obroč na traku. Bila sem malo na trnih, ker nisem bila povsem prepričana, ali ji bosta zanimiva. Obroč sva namestili na leseno stojalo, dovolj nizko, da ga je lahko videla. Kako čudovito mi je bilo opazovati trud Taje, ko je vso svojo energijo usmerila v to, da bi se dotaknila obroča. Neverjetno, kako je namerila rokico, se vidno trudila in končno dosegla obroček in ga celo zagrabila. Z mamico sva se samo spogledali, besede so bile odveč. Taja je pričela z obročem v roki čebljati. Bila je zadovoljna nad svojim uspehom. V naslednjih dnevih bo mamica opazovala Tajo, kako posega po obroču in ji bo po potrebi skrajšala trak. Predlagala sem ji, ko bo Taja že brez problema na tej višini prijela za obroč, da obroč obesi malo višje, da bo Taja zopet imela izziv. Na trak lahko pritrdimo različne obroče, manjše, tanjše, mogoče take z zvončkom…
Gibanje je nadvse zapleten in prefinjen sistem. Ker ga človek ob rojstvu še nima, si ga mora najprej izgraditi in potem izpopolniti s pomočjo delovanja… Vse človekove mišice so sprva nekoordinirane, zato se mora živčnih povezav za vse gibe šele naučiti, jih izgraditi med delovanjem in izpopolniti pod vodstvom svojega uma. Otrok ima notranjo moč, da vzpostavi koordinacijo, torej da koordinacijo sam ustvari in izpopolnjuje z vajo.« (Montessori M., Srkajoči um, str. 170)
Za Tajo je vsekakor sedaj čas, ko ji mamica lahko ponudi različne predmete po katerih bo lahko posegala in jih prijemala. Danes sem bila deležna velikemu napredku, ki ga je dosegla Taja. Hvaležna sem za to, sploh, ker nimam vsak dan priložnosti, da ga preživim v družbi dojenčka.