Na svoji poti spoznavanja z Montessori pedagogiko sem naletela na mnoge predsodke. Eden izmed njih je osnovan na načelu svobode. Na eni strani sem srečala ljudi, ki Montessori pedagogiko povezujejo z mislijo, da otroci v tem okolju lahko počnejo kar želijo, na drugi strani pa so tisti, ki so prepričani, da je ta pedagogika zelo toga in prežeta z nešteto pravili. Če pobližje spoznamo delo Marije Montessori, ugotovimo, da govori o svobodi in njenih mejah.

Nek deček iz prve hiše otrok je na vprašanje neke deklice: “Ali je res, da v tej šoli lahko delate, kar vam je všeč?” odgovoril takole: “Tega ne vem. Vem pa, da nam je všeč tisto, kar delamo.”

Ljudje smo družbena bitja, zato popolne svobode ne moremo imeti in živeti. S tem bi kratili svobodo drug drugemu. Lahko pa smo svobodni znotraj nekih okvirjev, ki nam pomagajo, da ne posegamo v svobodo soljudi.

V mnogih družinah živijo s takšno filozofijo in se niti ne zavedajo od kod izhaja, tako pa živijo tudi vsi, ki se srečujejo v vrtcih in šolah, ki delujejo po principih Marije Montessori, po celem svetu. Živijo svobodno znotraj pravil, ki so povsem preprosta in obče človeška. Ta pravila otrokom nudijo občutek varnosti, saj so preprosta, se ne spreminjajo in veljajo za vse, tudi za vzgojitelje in učitelje, v domačem okolju pa za vse odrasle. Pravila temeljijo na spoštovanju do soljudi in okolja. V času Marije Montessori je bilo to zelo revolucionarno razmišljanje, saj odrasli niso spoštovali otrok, od otrok pa se je zahtevalo popolna pokorščina in spoštovanje odraslih. Takšno gledanje lahko še danes čutimo v mnogih vzgojnih ustanovah in mnogih družinah ter družbi nasploh. Marija Montessori pa je otroke globoko spoštovala. Njeno spoštovanje do otrok je rodilo spoštovanje otrok do ljudi in okolja, visoko stopnjo motivacije za delo, samodisciplino in veliko sposobnost koncentracije.

Odrasli smo otrokom zgled. Zelo pomembno je, da delamo na sebi in se skušamo otresti starih pogledov na otroštvo in svoje vzvišene drže.

Otroke moramo začeti spoštovati, postaviti okvirje, da se bodo otroci lahko znotraj njih počutili varno in svobodno. Kajti  prava svoboda se lahko rodi samo iz dobro postavljenih  temeljev oz. zasnovanih okvirjev,upoštevanja le-teh.

Kako se kaže svoboda v Montessori okolju?

  • Otroci svobodno izbirajo materiale, ki so pripravljeni na policah.

Vzgojitelj na podlagi poznavanja otrok in njihovih potreb skrbno pripravi materiale, ki kar vabijo otroke, da po njih posežejo. Otroku pokaže, kako se določen material uporablja, nato pa otroku omogoči, da svobodno dela z materialom. Vzgojitelj otroka ne popravlja in ne komentira njegovega dela. Ga le opazuje in se od otroka uči. 

V domačem okolju, svobodo otroku nudimo tako, da mu omogočimo, da lahko čim več stvari otrok opravi samostojno. Ko sem se začela spoznavati z Montessori pedagogiko, sem njena načela začela uvajati v svoje delo. Vsakič znova sem navdušena, ko opazim razliko med delom, ki ga otroku naložimo in delom, ki si ga otrok izbere sam. Naj razložim s primerom: otrokom v vrtcu sem razdelila delovne liste.

Slišala sem vzdihe in nezainteresiranost. Otroci jih bodisi niso želeli reševati, ali pa so jih površno in na hitro rešili, da so se čimprej odšli igrat. Ko pa sem delovne liste plastificirala, položila na pladenj in dodala pisalo in brisalo ter jih postavila na polico, so otroci začeli z veseljem posegati po njih in jih znova in znova reševali. Vztrajno in natančno so jih delali in bili ponosni na svoje rešitve in na dejstvo, da so si delo svobodno izbrali. Ko otrok izbere material za delo, se svobodno odloči, kje bo z njim delal. Bo delal na mizi, bo delal na tleh, na preprogi. Morda si želi delati v mirnem delu sobe, ali v delu, kjer bo v stiku z drugimi otroki. Kjer imajo na voljo teraso, si lahko delo odnesejo na sveži zrak.

  • Otrok se samostojno odloči, kako dolgo želi delati z določenim materialom.

Če ga material privlači in trenutno čuti veliko potrebo po delu z njim, lahko svobodno z njim dela celo dopoldne (npr. otrok si je izbral zabijanje žebljev. Material ga zelo privlači in čuti močno potrebo, da ga uporabi. Ker izhaja iz njegove lastne potrebe in si je delo izbral sam, je otrok zmožen neverjetne koncentracije in lahko žeblje zabija celo dopoldne.

Tu se pojavi dvom: Kaj pa ostali otroci, ki bi tudi želeli zabijati žeblje. Sedaj nastopi priložnost za učenje potrpežljivosti in veščine čakanja. Kar ozrite se malo naokrog, ko čakate na kakšnem uradu ali trgovini, pa boste videli, da mnogim odraslim manjka potrpežljivosti. Otroci pa nas posnemajo. Otrok, ki si tudi želi zabijati žeblje se uči, da ne sme prekiniti dela svojega prijatelja. Lahko počaka, da bo otrok zaključil delo ali pa si medtem svobodno poišče drugo delo in bo žeblje zabijal kasneje.

Marsikdo dvomi, da so otroci tega zmožni, tudi sama sem bila med njimi, a sem se motila. Otroci so zmožni veliko več, kot si predstavljamo. Če jih v tem duhu vzgajamo že od malega in smo jim dober zgled, je to za njih najbolj naravno. Otroci, ki niso vzgajani v tem duhu, seveda potrebujejo čas, da sprejmejo takšne omejitve in obvladovanje svojih potreb iz spoštovanja do sovrstnikov, vendar jih kmalu sprejmejo, saj vidijo, da tudi drugi spoštujejo njega in njegovo delo.

  • Otrok se svobodno odloči, ali želi delati sam, ali bo koga povabil k sodelovanju ali pa morda dovolil prijatelju, ki želi delati z njim, da se mu pridruži.

 

  • Otroci v okolju montessori se lahko svobodno gibljejo po prostoru. Hodijo po prostoru, med policami, izbirajo materiale, jih nosijo na mesto, ki so ga izbrali za delo. S tem pa zadovoljujejo tudi svojo potrebo po gibanju. Seveda pa ta svoboda ne velja med obroki. Otroci zelo dobro vedo, da obrok pojedo pri mizi in le to za seboj pospravijo in počistijo. Z lahkoto to prenesemo tudi na domače okolje.

 

  • Svobodno lahko opazujejo druge otroke pri delu in z njimi komunicirajo.

 

  • Otrokom v okolju montessori je omogočeno, da svobodno prisluhnejo svojim potrebam in si sami odmerijo čas za počitek od aktivnosti.

Moram priznati, da sem v tem primeru tudi sama podvomila o primernosti svobode odločanja. Mnogi so prepričani, da so otroci nagnjeni k lenarjenju in da na takšen način ne bodo ničesar naredili. Na srečo ni tako. Otroci imajo naravno potrebo po delu in naprezanju, če jim to le omogočimo v najzgodnejšem obdobju. Otroci radi delajo in radi vlagajo napore in se nato veselijo svojih uspehov.

Če je vzgojitelj dober opazovalec in poznavalec otrok (in starš dober opazovalec in poznavalec svojih otrok), bo znal pripraviti okolje, ki bo kar vabilo k delu. Če imamo v skupini otroka, ki ne želi delati z materiali, je to za vzgojitelja znak, da mora ugotoviti, kaj se dogaja. Ali morda material, ki je pripravljen, ne ustreza razvojnim potrebam posameznega otroka. Morda mora otroku ponovno predstaviti material, morda ima otrok kakšne druge težave. Zato je zelo pomembno, da vzgojitelj dobro opazuje in da komunicira z družino, ki otroka najbolje pozna.

  • Otroci svobodno odločajo, kolikokrat bodo neko nalogo ponovili.

Vzgojitelji po celem svetu poročajo o svojih čudenjih, ko so opazovali, kako so otroci deset ali večkrat ponovili isto nalogo. Maria Montessori je opazovala deklico, ki je dvainštiridesetkrat zložila valje v klado. Otroke je načrtno poslala, da so bili glasni, da bi jo zmotili. A dekličina potreba je bila tako močna, da je bila sposobna neverjetne koncentracije in jo ni prav nič zmotilo pri njenem delu. Ko je dvainštiridesetič zložila vse valje, je nenadoma prenehala, kot da bi se zbudila iz sanj, in se z neizmerno srečo v očeh nasmehnila in valje pospravila na polico.

  • Otroci lahko svobodno delajo napake. Vzgojitelj nikoli ne popravlja otroka.

Materiali so pripravljeni tako, da otrok sam odkrije svojo napako in nato sam poišče rešitev in napako popravi. To se mi zdi točka, kjer moramo odrasli uporabiti veliko samokontrole, saj nas kar vleče, da bi otroku pokazali: »Ne tako! Tako je prav!« ali pa celo naredili namesto njega. Odrasli se moramo naučiti zadržati to svojo potrebo po nadzoru in željo po hitro opravljeni nalogi ter dovoliti otroku, da naredi napako, jo sam odkrije in poišče rešitev. V svojem tempu. Če si je narobe zapel gumbe, jih bo ponovno odpel in vložil veliko truda, da jih bo ponovno zapel. Nato bo ponosen, ker mu je uspelo.

Če mu jih bomo zapeli mi, se bo počutil nesposobnega in se ne bo želel več truditi, saj smo mu sporočili, da ne zmore sam. Splača se brzdati in otroku omogočiti svobodo in čas, da dela napake in se iz njih uči. Če otrok na primer polije mleko, ko ga naliva v kozarec, pogosto odreagiramo, tako, da otroka okaramo: »Sem ti rekel, da pazi!, Zakaj ne počakaš, da ti jaz nalijem!«

Otrok, ki je večkrat okaran, ker mu je nekaj spodletelo, pridobiva negativno samopodobo in se ne želi več lotiti dela, ker se boji, da ne bo zmogel. Če pa otroku pokažemo, da je to čisto naravno, da se nam kaj ponesreči in mu omogočimo, da za sabo počisti in se iz napake nekaj nauči, bo njegova samozavest rasla in bo vedno znova pogumno preizkušal nove stvari.

  • Svoboda pa vsekakor prinaša tudi dolžnosti.

Otrok, ki dela z določenim materialom je dolžan skrbno ravnati z njim, ga po končanem delu vrniti v prvotno stanje in tako pripraviti za naslednjega uporabnika. Če se otroku razbije kozarec, je povsem naravno, da za seboj počisti. Kot vzgojiteljica, sem mnogokrat doživela, da je otrok, ki je nekaj razbil, polil ali raztresel, prestrašeno čakal, kaj bo sledilo. Kar dolgo je trajalo, da so se otroci počutili dovolj varne in da niso več čutili strahu ob takšnih dogodkih, saj so videli, da nihče ni na njih kričal ali komentiral njihove napake. Danes čisto brez strahu vedo, da za seboj počistijo in to vzamejo kot čisto naravno in logično posledico in ne kot kazen.

  • Otrok se svobodno odloča, ali bo svoje stvari delil z ostalimi.

Otrokom z zgledom pokažemo, kako prosimo za dovoljenje, če si smemo nekaj izposoditi, pogledati ali uporabiti. Srečala sem mamico, ki je to prepričanje globoko zagovarjala pri svojem otroku. Dajala mu je vso podporo pri njegovi odločitvi, da nekaj ne želi deliti z ostalimi. Žal pa je to pravilo upoštevala le pri njem. Ostali otroci pa bi naj svoje stvari radodarno delili z njim. V okolju montessori (v ustanovi ali doma) je zelo pomembno, da vsa pravila veljajo za vse. Le tako bomo dosegli, da bo okolje zares svobodno.

  • Otrok lahko svobodno raziskuje.

Vzgojitelj pripravi material s točno določenimi cilji v mislih. Otroku pokaže, kako se z materialom ravna, toda otrok ubere svojo pot. Tudi na tej točki nas lahko hitro premami, da otroka ustavimo in mu onemogočimo raziskovanje. »Tako sem ti pokazal! Tako se dela s tem materialom!«. Ko sem se odločala za študij, mi je poznavalka pedagogike montessori rekla, da je ta metoda predvsem delo na sebi. Pa še kako prav je imela. Veliko truda in energije je potrebno, da se zoperstavimo vzgibom, ki jih nosimo v sebi zaradi lastne preteklosti. Toda, ko vidimo, kako se otroci zaradi tega razvijajo, tudi to ni več težko.

Z lahkoto jim prepustimo raziskovanje možnosti, ki jim jih okolje ponuja. Seveda pa pazimo, da z raziskovanjem ne škodijo sebi, drugim ali pa da z raziskovanjem ne uničujejo materiala. Takrat pa seveda posežemo vmes in otroku na ljubezniv, a odločen način razložimo, da tega ne sme početi.

Enako se nam dogaja tudi doma. Otroku na primer pokažemo, kako pomesti tla, on pa ubere svojo pot. Pometa na svoj način in z metlico raziskuje še vse kaj drugega. Hitro nas »prime«, da bi ga popravili, preusmerili. Takrat globoko vdihnimo, razmislimo, ali je resnično potrebno, da otroka prekinjamo: » Ogroža sebe ali druge? Uničuje?«. Če je odgovor NE, potem si vzemimo trenutek in uživajmo ob opazovanju otroka: Kako raziskuje? Kako se trudi in kako je vedno bolj spreten. Kako odrašča.

Svoboda in njene meje otrokom in odraslim nudijo veliko. Otroci gradijo pozitivno podobo o sebi, dobivajo delovne navade, razvijajo zmožnost neverjetne koncentracije in vztrajnosti ter mnogo ustvarjalnosti in kreativnosti. Otroci se v okolju montessori in doma pripravljajo na življenje v širši skupnosti.

Ob koncu bi z vami rada delila čudovito misel Marie Montessori:

“Jezdec konju ponudi košček sladkorja, predenj se povzpne v sedlo. Trener konja udari, da potem bolje uboga ukaze vajeti. Vendar nobeden od njiju ne teče tako lepo in popolno, kakor svoboden konj na širnih planjavah.”

Polagam vam na srce. Svojim otrokom ne ponujajte koščkov sladkorja, niti jim ne grozite, da bi se razvijali v dobre ljudi. Dajte jim svobodo in čas.

Barbara Škerlec, gostujoče pero

Zapišite vaš komentar