V petek sta tudi moji dve punci zaključili šolsko leto. Imeli sta prekrasen zaključek, s šolo sta odšli za par dni na taborjenje in še danes sta pripovedovali prigode iz tabora. Sicer šola za našo družino ni tako breme kot je za mnoge druge družine, saj učenci nimajo domačih nalog in tudi nimajo nobenih šolskih obveznosti, ki bi jih morali zaključiti doma, a se počitnic vseeno vsi veselimo.
Učenci vse naredijo v šoli, kar se mi zdi zelo pomembno, da lahko popoldneve preživljamo skupaj. Mala T je par dni preden je odšla na tabor rekla, da komaj čaka, da bo konec počitnic. Sem jo morala še enkrat vprašati, ker sem mislila, da se je zmotila. Ni se. Tako zelo ji je všeč v šoli.
In kar mi je najbolj všeč je to, da otroci niso obremenjeni z ocenami, učijo se zaradi sebe. To je res neverjetno, kakšno motivacijo imajo za učenje in zgrešeno je, da mislimo, da otroke lahko samo z ocenami zmotiviramo.
Otroci druge triade OŠ montessori so lani maja pisali NPZ (nacionalno preverjanje znanje) pri matematiki, slovenščini in angleščini. Rezultati so pokazali, da je povprečje naše šole pri vseh treh predmetih precej višje kot slovensko. Tako, da obstajajo tudi druge poti učenja.
Spomnim se besed Angeline Stoll Lillard, profesorica psihologije na Univerzi Virginia v Charlottesville, znanstvenice in raziskovalke pedagogike montessori ter avtorice svetovne uspešnice “Montessori: Science Behind the Genius”, ko je na lanskoletnem mednarodnem kongresu montessori večkrat poudarila, kako so nagrade v izobraževanju (ocene) nepotrebne, nepotrebne so tudi pri vzgoji. Kolikokrat damo otroku bombonček, ker je v kahlico naredil lužico ali mu damo čokoladico, ker je pospravil sobo? Vprašajmo se, ali želimo, da otroci delajo nekaj zaradi nas ali zaradi sebe. Podobno je v šoli, ko dobijo petico, ker so se naučili matematiko za pet. Veliko pomembneje je, da razvijejo lastno motivacijo.
“Nagrade namreč odrivajo otroke stran od tega kar želijo postati, otroci pa medtem izgubljajo stik s seboj in več ne vedo, kaj je tisto, kar želijo oni in kdo sploh so”, pravi dr. Angeline Stoll Lillard.
Samo poglejte okoli sebe pa boste na prste ene roke takoj prešteli odrasle, ki ne vedo, kdo so, kaj želijo delati ali pa so nesrečni v svojih službah, jih menjavajo in iščejo svoj kompas.
Med svojim predavanjem je povedala kratko zgodbo o sebi in svoji hčerki. Njena hčerka je obiskovala osnovno šolo montessori, kjer ni ocenjevanja. Kasneje se je hčerka vpisala v običajno srednjo in visoko šolo. Angeline je svojo hčer vprašala: “Katera šola je bila težja?”. Hčer ji je odgovorila: “Montessori šola, seveda.” “Zakaj?” jo vpraša mama. Hčer ji odgovori: “V srednji šoli sem točno vedela, koliko se moram naučiti, da bom dobila A ali B, v montessori šoli ni bilo meje, ni bilo konca učenju. Edina meja je bil moj interes.”
Uf ta je močna, za razmislit kajne? Kaj torej dosežemo s tem, da se otroci učijo zaradi ocen?
Res res nadvse hvaležna sem za našo šolo in naj bo takih šol v tej naši mali Sloveniji čim več! Hvala Inštitutu montessori, direktorici in vsem sodelavcem, vzgojiteljem in učiteljem, ki jim je mar za otroke in prihodnost naše družbe.
O tem, kako poteka učenje v šoli montessori pa si lahko preberete v mojem članku, ki sem ga napisala pred časom.
V letošnjem letu so tudi pričeli z gradnjo centra montessori, kar pomeni,da bodo učenci OŠ montessori pozimi 2018 tudi dobili svoje prostore. Trenutno prostore še najemajo. Postavitev zgradbe za inštitut pomeni velik izziv, zato so hvaležni za vsako podporo in pomoč.
Čudovito in brezskrbno poletje vam želim!
