»Ne jokaj, saj te ne boli tako zelo.«
»Ah, saj ni nič, mamica bo takoj prišla.«
»Ne jokati, saj ni nič.«
Zaradi takih besed bo otrok lahko še močneje jokal.
Majhni otroci so lahko zelo čustveni zaradi stvari, katerim se nam odraslim zdijo nepomembne ali celo nesmiselne. Jeza, strah in druga neprijetna čustva ne bodo izginila samo zato, ker je nekdo rekel, da niso v redu. Za naše malčke je veliko bolje in zdravo, če spoštujemo njihovo pravico čutiti tudi taka čustva.
Večkrat opazim, ko otrok prične jokati, se odrasli (tudi sama nisem bila nobena izjema) na vso moč trudijo, da bi ustavili otrokov jok. Preusmerijo ga h kakšni igrački, dejavnosti ali pa mu ponudijo prigrizek.
Ko otrok joka je nam nelagodno, počutimo se nemočni. Želimo si, da bi otrokov jok čim prej minil, saj nam je hudo, ker joka.
Danes bi vam rada povedala, kako pomembno je, da otroka v njegovi bolečini, žalosti, razočaranju in strahu slišite.
Bodite ob navalu močnega čustva ob njem, mu ubesedite njegova čustva, se čim bolj povežite z njegovo bolečino, žalostjo ali strahom. Začutite ga, naj se izlije iz njegovega telesa, ker se mora. Vem, ne bo enostavno. Tudi meni ni bilo, ko sem to pričela prakticirati v odnosu do mojih hčerk. A povem vam, da danes več ne znam drugače in je vedno znova zdravilno tako za njiju kot tudi zame.
Nadvse odrešujoče je, ko te nekdo v tvoji bolečini začuti in sliši. Pomembno je, da se otrok poveže s svojimi občutki, da dobi sporočilo, da niso samo veselje, smeh in radost stanja, ki so dovoljena čutiti.
Lahko mu rečete: “Kar zjokaj se, potem se boš bolje počutil.” ali “Si pa res žalostna zdaj zaradi tega. Tukaj sem zate.”
Otrok bo po koncu čustvenega vala, začutil olajšanje. Olajšanje, da je lahko čutil, da je bil slišan in tako ostal povezan s svojimi občutki. Ko se val teh močnih čustev pomiri, pa ga vprašajte, kaj bi mu sedaj pomagalo, lahko se pogovorite o dogodku, ki je sprožil to močno čustvo.
Zakaj ni dobro tlačiti vsa ta močna čustva?
Z leti se čustva kopičijo v naših telesih, kar dolgoročno vpliva na naše zdravje. Včasih pa telo takoj odreagira – npr. nepojasnjene bolečine v predelu trebuha.
S tem, ko otroku ponujamo prigrizek namesto, da mu pustimo, da se iz njega izlije val čustev, ga učimo vzorca tlačenja čustev s hrano (saj veste, kako radi posežemo po čokoladi, ko smo žalostni?). Podobno je z drugimi materialnimi dobrinami.
Veliko bolj zdravo je čustva sprostiti in otroci to znajo tako dobro narediti. Ne odvzemimo jih tega vedenja. Raje se mi učimo od njih.
Ravno v času, ko sem pisala ta članek, sem dobila sporočilo od mamice 4 letne deklice in enoletnega fantka, ki je zelo povezano s tematiko, o kateri sem se razpisala. Mamica se je obrnila k meni po nasvet. Moj odgovor/zgodbo delim, ker menim, da lahko še komu pomaga:
MAMA: Mojca, lepo pozdravljeni! Na vas se obračam z vprašanjem oz. prošnjo po nasvetu. Kaj storiti, smo v precej težkem obdobju…A. ne bi nikoli odšla iz igrišča, ko se dogovorimo, ne z dvorišča, ne od prijateljev…vedno je jok in kreganje. Midva se trudiva, da ji razloživa, da bomo šli, končali. Jo malo prej opomniva, kot dejansko gremo, odštevamo. A. vse razume, ko pa gremo pa kot, da se ne bi nič pogovorili, zmenili. Zame je to skrajno naporno. D. gre, A. pa joče, trmari…Imate mogoče še kakšen nasvet? Za odgovor vam bom zelo hvaležna. Vse dobro!
JAZ: Pozdravljena. Menim, da sta A. lepo pripravila na odhod in običajno bi moralo iti gladko. Ste jo vprašali zakaj noče iti? Je kakšna sprememba pri njej/pri vas? Se v teh situacijah igra z otroci? Lepo vas pozdravljam! Mojca
MAMA: Nič posebnega ni pri nas in pri njej. Rabi ogromno pozornosti. V teh situacijah se z otroki ne igra, je še zelo previdna v druženju z drugimi.
JAZ: Ok, razumem. Ali A. potem tudi odide iz igrišča, se pravi vas upošteva in zraven joče? Ali je sploh ne morete spraviti iz igrišča?
MAMA: upošteva me in gre počasi, zraven pa nekaj časa joče, kriči in sprašuje zakaj. Mogoče ji res manjka samo pozornosti, že na igrišču. Ker je D. še manjši, gre povsod, moram njega bolj čuvati. A. pa gre sama na vsa igrala. Ne vem, bom poskušala čimbolj sočutno odreagirat.
JAZ: Pri dveh otrocih zna biti obdobje, ko en otrok (ponavadi mlajši) od tebe zahteva veliko več pozornosti, res zahtevno. Njena reakcija je povsem običajna. Vas upošteva, a dejstvo, da mora iti iz igrišča ji pa ni všeč. Saj tudi mi moramo kdaj kaj narediti, kar nam ni všeč, pa se zraven razburjamo. Sicer je tako, da znamo to potlačiti in smo običajno kar tiho in to naredimo. Otroci pa izberejo bolj zdravo verzijo in takoj izrazijo čustva in nam dajo vedeti, da jim nekaj ni všeč. Kar lahko v tem trenutku naredite je, da ji daste vedeti, da jo razumete, da veste, da si želi še ostati, a morate iti zaradi tega in tega…Lahko ji rečete, da si tudi vi želite, da bi ostali (če si to res želite), a morate zaradi tega in tega iti. Ubesedite njena čustva: »Zgleda, da si res žalostna, ko moramo zapustiti igrišče. Razumem te in si tudi jaz želim, da bi lahko ostali, a žal moramo iti. Čez čas lahko dodate: Ti lahko kako drugače pomagam? Kaj bi te pomirilo? Objem? Poljub? V takih situacijah je edino kar starši lahko naredimo, da zdržimo otrokov izliv čustev. Je pa staršem to različno težko prenesti. Sama pri sebi vem, ko sem sama sebi pričenjala dovoliti, da bolj izrazim svoja čustva in povem, kaj mi ni všeč, sem to toliko bolj lahko dopustila tudi mojima hčerkama. Tako na kratko. Upam, da sem vam bila kaj v pomoč. LP Mojca
MAMA: Najlepša hvala za vaš odgovor. To bo to. Bom poskušala čim bolj upoštevat nasvete! Hvala!
