Prejšnji teden sem v svoj poštni nabiralnik prejela meni zelo dragoceno knjigico »Maria Montessori speaks to parents – selection of articles». Prišla je direktno iz Nizozemske, kjer je založba, ki je izdala knjigo. Maria Montessori ni nikoli uspela napisati knjige posebej za starše, da bi jim lahko približala pristop montessori. Sem in tja je imela predavanja posebej zanje, in sicer v času rednih izobraževanj za pedagoge montessori. Tale knjižica je skupek njenih 11 predavanj, v katerih Maria Montessori posebej staršem obrazloži, kako lahko pomagajo otrokovemu razvoju.
Knjiga me je navdušila. Toliko izjemnih misli Marie Montessori je v njej. Misli, ki bi jih lahko prebral vsak starš. Če želite montessori razumeti v njegovo bistvo, se je potrebno poglobiti vanj. Montessori niso samo materiali in okolje, ki je pripravljeno za otroke. Je veliko veliko več, predvsem pa je odnos do otroka, kako ga vidimo in kako mu dopustimo, da živi svojo pot. S to knjigo se je montessori spet malo bolj približal moji duši.
Montessori je tako lahko napačno razumeti. Velikokrat vidim in slišim toliko enih nerazumevanj in predsodkov o njem. Da se mu najbolje približate je res pomembno, da sem in tja preberete direktne besede Marie Montessori iz kakšne njene knjige, ki so za naš čas tako aktualne. Seveda jih je potrebno brati v kontekstu našega časa, a je toliko genialnosti v njih.
Z vami delim eno misel Marie Montessori iz te knjige, ki sem jo odkrila v poglavju z naslovom KO TVOJ OTROK VE VEČ KOT TI:
“Če bi nespametna mama žaba rekla svojim majhnim paglavcem v mlaki: »Pridite iz vode, dihajte sveži zrak, uživajte na mladi travi in boste vsi zrasli v močne in zdrave mlade žabice. Pridite zdaj, mama najboljše ve!« in bi jo mladi paglavci ubogali, bi to zagotovo pomenil konec tem paglavcem.
In večina od nas se na tak način trudi vzgajati svoje otroke. Želimo si, da odrastejo v inteligentne, koristne državljane, z dobrim značajem in lepimi navadami. In tako porabimo svoj čas in potrpežljivost, da jih popravljamo, jim govorimo, da naredijo to in ne tisto in, ko želijo vedeti: “Zakaj, mami?”, se ne ustavimo, da ugotovimo, zakaj smo se vmešali, ampak jih odpravimo z: “Mama najbolje ve.”
Smo v točno takem položaju kot nespametna žaba, če bi to le videli. To mlado življenje, ki ga poskušamo oblikovati ne potrebuje siljenja, stiskanja, popravljanja ali iskanja napak, da bi razvilo svojo inteligenco in osebnost. Narava poskrbi za otroke na isti način kot poskrbi, da se paglavci razvijejo v žabo, ko je pravi čas.
“Ampak”, boste rekli, “naj kar pustimo našim otrokom, da delajo kar hočejo? Kako naj oni vedo, kaj je najboljše zanje, ko pa nimajo nobenih izkušenj? In pomislite v kakšne male divjake bi zrasli, če jih ne bi naučili nobenih manir?” In jaz jim odgovorim: “Ali ste svojim otrokom vsaj za en dan dali priložnost, da počnejo, kar želijo, brez, da bi se vmešali?”
Poskusite in boste presenečeni.”
Ali še verjamete, da so otroci nepopisan list, katerega moramo mi popisati ali pa testo, katerega moramo mi zgnesti?
Čas je, da jim zaupamo in res verjamemo, da vedo več kot mi 
. Tudi jaz…
