Montessori je res za vsakega otroka, ne pa tudi za vsakega starša. 

Pa upam, da mi ne zameriš. Nič slabega ni mišljeno v tem, le to, da, ko začneš odkrivati zaklade pristopa montessori, potem ti morda NE bo všeč, 

  • 💛 da otroku ni potrebno pomagati, če te za pomoč sam ne prosi,
  • 💛 da otrok velikokrat ve več od tebe,
  • 💛 da je včasih treba svoj ego potisnit na stran in potegniti ven iz sebe še več ljubezni (no, otrok ti bo tukaj najbolj pomagal, če mu boš le pustil),
  • 💛 da ti ni treba ves čas animirati otroka,
  • 💛 da se ti otrok »mota« po kuhinji in ti želi pomagati …

Do zdaj si že toliko spoznala pristop montessori, da veš, da pri otroku spodbuja njegovo željo po samostojnosti in raziskovanju, kar pa za starše ni vedno udobno. 

Vzgoja otrok po pristopu montessori je veliko težja (vsaj na začetku), kot si morda trenutno misliš in predstavljaš. 

Ne bom ti lagala, da je mnogokrat velika preizkušnja za našo potrpežljivost in umirjenost, ko smo otroka sprejeli v našo kuhinjo, da nam pomaga pri pripravi večerje, pa nam že takoj na začetku strese celo skodelico moke po tleh. 

Težko nam je razumeti, da otroci ob usvajanju samostojnosti delajo tudi veliko napak, na katere pa mi starši težko gledamo. A za otroka je usvajanje samostojnosti proces učenja in v tem procesu učenja delajo tudi mnogo napak in spodrsljajev, ki jih moramo sprejeti, če želimo, da se otrok ne bo bal učiti novih stvari. In ne samo zdaj, tudi kasneje v življenju. Saj veste, kar otrok doživlja v teh prvih letih življenja, ostane v njem za vedno. 

Otrok ne bo čez noč postal samostojen, postajal pa bo vsak dan, malo po malo, bolj samostojen. 

Življenje z otrokom montessori te nauči, da je čas, ki ga nameniš učenju življenjskih spretnosti pomemben in ni stran vržen čas. Čeprav se ti v tistem trenutku to niti najmanj ne zdi tako. 

Namesto, da bi zajtrk pripravila sama v petih minut, ga boš na pobudo tvojega malčka lahko pripravljala tudi do 30 minut, ker bo želel vse narediti sam. Želel bo le, da si zraven in ga opazuješ. A to zna biti mučno. Stati zraven in nič početi, samo gledati, kako se lahko kaj polije ali razbije.  

Stati nemočno ob otroku in ga samo opazovati. Ko pa bi ti najrajši strla jajce in nasula vse sestavine na hitro. Ni se težko zadržati. Res težko je spustiti ta nadzor. 

A po drugi strani boš kmalu lahko priča suverenemu malčku, ki pripravlja zajtrk ne samo za sebe, ampak tudi za tebe. To pa je tudi izkušnja, ki mu bo ostala za celo življenje. In občutek, da zmore. In iz tega občutka otrok gradi na zaupanje v samega sebe.

Meni je bil kot mami velik izziv, še vedno mi je, podpreti samostojnost mojih dveh punc v vsakem pogledu. Prej, ko sta bili še malčici in sta veliko stvari želeli narediti sami, mi je vzelo veliko več časa kot, če bi jaz to naredila namesto njiju. 

Danes vidim, da se je splačalo počakati, si vzeti čas, ko sta si nerodno natikali čevlje na nogo in ju vključiti v moje delo, ko sta želeli, pa čeprav sem za to opravilo potem potrebovala 5x več časa.

In to, da vidim v njiju zaupanje vase, v svoje sposobnosti, tisti dober občutek, ki ga imata o sebi, je vredno vsake ure in vsakega trenutka, ko sem iskala razumevanje za njuno početje. 

Marsikateremu staršu tudi ni všeč, da mora dom prilagoditi svojemu malčku, zato, da bo otrok lahko vsakodnevne aktivnosti opravljal čim bolj samostojno ter se bo na ta način počutil kot enakovreden član družine. 

  • 💛 Postaviti visoko pručko pred umivalnik v kopalnici, da si bo otrok lahko sam umil roke?
  • 💛 V predsobi na steno pritrditi par kaveljčkov, na katere bo otrok lahko sam obesil jakno ali si jo vzel, ko bo čas za odhod od doma.
  • 💛 Otroku v kuhinji odstopiti spodnji predal in vanj zložiti njegov krožnik, pribor in kozarec, da bo lahko pomagal pri pripravi mize, ko bo čas za to.
  • 💛  Kakšno lepo sliko obesiti na višino otroka, da jo bo lahko tudi on občudoval in v dnevni sobi odstopiti nekaj svojih poličk, kjer bo otrok lahko imel zložene svoje igrač, ker malček je rad ob nas, ne sam v svoji sobi. 

Vse to se sicer sliši enostavno, a nekateri starši ne marajo, da jim take prilagoditve kazijo lep videz njihovega dizajnerskega doma.

Se je potrebno vprašati, kaj je več vredno?

Popoln, sterilen in lep dom, v katerem se otrok počuti kot bi bil v svetu velikanov ali pa dom, v katerem se otrok počuti kot enakovreden član družine in v katerem lahko vsak dan doseže majhne korake k večji samostojnost? 

Si še z mano?

Zapišite vaš komentar