Ena izmed poglavitnih značilnosti montessori pedagogike je pripravljeno okolje. Naš dom naj bo v največji možni meri prilagojen otroku, tako, da bo otrok lahko vsakodnevne aktivnosti opravljal čim bolj samostojno ter se bo na ta način počutil kot enakovreden član družine. S tem bo otrok ne samo krepil svoj občutek za odgovornost, ampak bo vedno znova, z zaupanjem vase, segal po novih izzivih.
Montessori pedagogika je tako v svoji osnovi priprava otroka na življenje. Vsekakor pa vključevanje montessori filozofije v naše domače okolje ne zajema zgolj priprave montessori okolja doma, ampak v veliki meri zajema spremembo nas samih v odnosu do otroka.
Bistveno pri pripravi montessori okolja doma je v tem, da otroku dom prilagodimo do te mere, da bo v njem čim več stvari smel početi, manj pa bo takih aktivnosti, ki jih ne sme početi. To pomeni, da ustrezno prilagodimo dom, kjer bo otrok svoboden pri svojem “osvajanju” okolja. Mi starši pa moramo biti ob tem potrpežljivi in razumevajoči. Otroku moramo dati čas, kajti za otroke ni pomemben končni cilj, ampak aktivnost sama.
Otroci, ki pri 15-ih mesecih že stabilno hodijo, so končno postali samostojna bitja, ki so pripravljena na nove podvige v svoji samoizgradnji. Ko otroci enkrat shodijo, imajo prosti obe roki in so tako pripravljeni za sodelovanje pri opravilih, katere so prej lahko le opazovali. Kot pravi Maria Montessori: »Otroci so tako dosegli novo stopnjo neodvisnosti. Bistvo neodvisnosti je v tem, da nekaj lahko storimo sami… Če je neodvisnost, se otrok hitro razvija, če je ni, bo njegov napredek počasen«. (Srkajoči um, str. 180)
To obdobje je ključno za starše, čeprav po drugi strani tudi zelo težavno. Prej je otrok ostal tam, kamor smo ga položili. Sedaj, ko je shodil je povsod, raziskuje svoj dom, vsega se dotika, vse vzame v roke, premika predmete, pleza in nosi.
V tem novem obdobju neodvisnega gibanja želi »osvojiti okolje«. Otroci nam sami od sebe želijo pomagati pri gospodinjskih opravilih. Ob tem se počutijo zelo ponosne in nadvse koristne, da lahko pomagajo pri naših vsakodnevnih opravilih. Res, da ne bodo pometli ali počistili kuhinjskega pulta tako, kot si mi predstavljamo, da je čisto in velikokrat se nam bo zdelo, da je bolj enostavno, da bi to naredili kar mi. Otrokom ni pomemben končni rezultat, tako kot nam odraslim. Otrokom je pomemben celoten proces in dobro je, da se tega zavedamo, saj bomo na tak način lažje ohranjali pozitivno vzdušje v našem domu, ko nam bo otrok želel pomagati pri npr. pripravi kosila, pometanju kuhinjskih tal ali zalivanju vrta…
Otroku moramo dati priložnosti in možnosti, da veliko uporablja svoje roke za smiselne aktivnosti, za aktivnosti, ki mu bodo nudile intelektualno hrano in občutek, da so koristni in sposobni. Sodelovanje otrok pri domačih, vsakdanjih opravilih, je kot nalašč za to.
»Roka je organ velikega daru, ki smo ga podedovali. …Otrokova inteligenca se do neke mere lahko razvije tudi brez pomoči rok. Če pa se razvija ob pomoči rok, bo dosegla višjo raven. Otrokov značaj bo močnejši.« (M.Montessori, Srkajoči um, str. 177)
»Šele, ko otrok že zna hoditi in se počuti močnega, nastopi trenutek, ko začne opažati delovanje ljudi okoli sebe in jih poskuša posnemati. Pri letu in pol otrok posnema delovanje drugih zaradi svoje globoke notranje potrebe in ne zato, ker bi mu to kdo rekel. A posnemanje pride samo takrat, kadar je otrok svoboden. …..Otrok naj začne sodelovati v življenju svoje okolice« (M.Montessori, Srkajoči um, str.181)
Kako lahko kot starši v tem obdobju podpremo otroka v njegovem razvoju, v njegovi želji po samostojnosti in neodvisnosti?
- Podprimo otroka pri njegovi rasti k neodvisnosti. Organizirajmo dom tako, da otroku pomaga k samostojnosti.
- Otroku dajmo možnosti za sodelovanje, kar je ključ za samozaupanje. Otrok naj bo v bližini dogajanja in odraslih. Vključimo otroka v družinsko življenje. Sodeluje naj pri pomivanju posode, nakupovanju hrane, kuhanju, …
- Podprimo otrokovo občutljivo obdobje za red, tako, da mu pomagamo krepiti njegov občutek za red. Otrok naj ve, kam mora kakšno stvar pospraviti v smislu, da ima vsaka stvar svoje mesto. Uredimo dom tako, da izraža lepoto in red.
Ta tri vodila nam naj bodo v pomoč, ko pripravljamo domače montessori okolje.
Pri vsem tem pa imejmo spoštljiv odnos do otroka, spoštujmo otrokove potrebe in interese. Še posebej bodimo pozorni na otrokova občutljiva obdobja. Ko je otrok v občutljivem obdobju npr. skrbi za sebe, mu dopustimo, da sledi določenim interesom (npr. oblačenju), ga ne prekinjamo, dajemo mu le toliko pomoči, kolikor jo potrebuje, vsaka nepotrebna pomoč je ovira otrokovemu razvoju. Pripravimo mu okolje, da bo aktivnost lahko čim bolj uspešno opravil (hlače ne elastiko, čim bolj ohlapna oblačila, ….)
Namen tega, da otroka vključimo v svoje družinsko življenje ni to, da bi naši otroci postali sužnji. Gre za to, da si otroci s tem krepijo dober občutek o sebi. Če ima otrok dober občutek o sebi, se bo rad odločal za nove izzive in sprejemal nove odgovornosti. Otrok tako zaupa vase, v svoje sposobnosti, s čimer si krepi svojo samopodobo.
Otroci naj nam pomagajo takrat, ko to sami želijo (seveda govorim o majhnih otrocih). Verjemite, to se bo velikokrat ponovilo, če jih le ne boste kritizirali, da nekaj niso naredili tako popolno kot bi to naredili vi oz. tako kot si vi predstavljate.
Ni dobro, da njihovo delo popravljamo, otroci tega ne marajo. Izgubijo zanimanje, so užaljeni in ne pridobivajo na svoji samozavesti. Namesto tega naučimo otroka, kako naredi stvari prav in se ne osredotočajmo na popravljanje njihovih “napak”. Pokažimo nekajkrat na jasen način, da bo zagotovo razumel. Na ta način vam bodo še velikokrat priskočili na pomoč. Seveda pa posežimo v otrokovo aktivnost, če vidimo, da kakšno stvar uničuje, je nevarno zanj in za druge.
Samostojnost se ne gradi le preko sodelovanja pri gospodinjskih in hišnih opravilih, ampak vključuje tudi otrokovo skrb zase, od spanja, hranjenja, oblačenja, odvajanja od plenic, nege (krtačenja in česanja las, umivanja zob, brisanja nosu, kopanja, umivanja las, umivanja rok in obraza). Če so te aktivnosti predstavljene v občutljivih obdobjih, vsak napredek na poti k samostojni skrbi zase, prinaša veselje, ponos in zaupanje otroku, ki še ni dopolnil 3 leta.
Ne pozabimo, da smo mi sami otrokom velik zgled. Predvsem pa ljubimo svoje otroke in jih podpirajmo v njihovem lastnem razvoju!
V naslednjih prispevkih, bom prikazala konkretne rešitve prilagoditve posameznih prostorov (kuhinja, kopalnica, dnevna soba, itd) v domačem okolju, tako, da se bo otrok v svojem domu počutil kot enakovreden član družine).
Ooo super. ravno sem prebrala Srkajoči um, in sedaj berem Skrivnost otroštva. In nad Montessori pedagogiko, oz. celim konceptom sem navdušena! Res mi je odprla oči. Moj mali ima sicer že tri leta in pol, a odkar sem bolj pozorna nanj in njegove želje po samostojnosti, je srečen, in jaz umirjena, ker obnašanja bolj razumem. Sem v pričakovanju drugega otroka, in resno razmišljam, da bi se ravnala po načelih Montessori.. zato sem navdušena nat Vašo novo stranjo. Ker konkretni primeri in izkušnje so neprecenljivi.. hvala, z veseljem bom spremljala,
Lep pozdrav, Polona
Polona pozdravljeni,
vas popolnoma razumem. Podobne občutke sem imela tudi jaz, ko sem prebirala obe knjigi. Svojo hčerko sem videla v čisto drugi luči in tudi bolj sva se razumeli:) Lepo, da pričakujete drugega otroka, to je res dragoceno. V prihodnjih prispevkih bom pisala tudi o pripravi okolja za dojenčke in mobilih za dojenčke. Hvala za vzpodbudne besede.