Vedno znova me navdušijo zgodbe ljudi, ko so se prvič srečali s pristopom montessori. Skoraj vedno je bilo za prvo srečanje z njim krivo kakšno naključje. Tako kot je bilo pri meni in potem nikoli ni bilo več isto.

Vedno znova se čudim temu, kolikim družinam, ljudem je montessori spremenil življenje.

In danes na mojem blogu gostim Petro Kolarič, za katero lahko rečem, da je tudi njej montessori obrnil življenje na glavo.

Petra Kolarič je po poklicu socialna pedagoginja. Vprašanja in dileme, ki jih je imela kot mlada mamica so jo pripeljale do odločitve, da se vpiše na izobraževanje v pedagogiki montessori za vzgojitelje otrok od rojstva do treh let. V svojem zavodu Bodidobro v Ptuju sedaj vodi srečanja montessori za dojenčke in malčke.

Sicer pa je Petra tudi žena in mama 5 letnemu Vidu. Je ženska odprtega uma, srca in močne volje, ki v Ptuju dela malo revolucijo na področju spreminjanja vzgojnih vzorcev, v katere so ujeti mladi starši.

Hvaležna sem Petri, ki mi je zaupala del njene zgodbe, o tem, kako vidi pristop montessori ona in, kako ga s svojim možem Markom vključujeta v vsakdanjik njunega sina Vida.

1. Kako si odkrila pristop montessori? Kakšno je bilo tvoje prvo srečanje s pristopom montessori?

Pristop montessori sem odkrila, ko sem na spletu v nočnih urah ob nekajmesečnem spečem sinu in možu iskala informacije. Ne spomnim se, kaj točno me je v tistem trenutku begalo, katera situacija mi je dala občutek, da ne zmorem. Zagotovo je bil kakšen izziv.

V prvih mesecih materinstva sem se večkrat počutila nemočno in zbegano.

Na marsikaj, kar je prišlo s to vlogo, nisem bila pripravljena. A očitno me je gnala neka močna želja, da se v tej vlogi potrudim in ne sledim le vzgojnim vzorcem, ki sem jih podedovala od svojih staršev

Ob brskanju po spletu sem torej naletela na blog Montessori doma.

Zdi se mi, da je bil leta 2013 to edini zapis o pedagogiki montessori v slovenskem jeziku (če ne, pa zagotovo eden redkih). S tem mislim na praktične, uporabne nasvete in ne le na teorijo o tem pristopu. Nisem si mislila, da bom lahko svojo izkušnjo, ki je sledila, kdaj delila javno, kaj šele v intervjuju z osebo, ki je zaslužna za to, da sem nadaljevala tako kot sem.

Ko sem raziskovala naprej, sem ugotovila, da bo kmalu spet potekalo izobraževanje za pedagoga 0-3 in ker sem bila ravno v fazi, ko sem si želela določene spremembe tudi pri svojem delu, sem videla v dodatni izobrazbi možnost za ta preobrat. Hkrati sem videla izobraževanje kot najboljši možni način, da najdem eno smer, ki ji bom sledila pri vzgoji in se ne bom več lovila med informacijami, ki so na voljo.

Prijavila sem se na izobraževanja, vmes pa sem si ogledala in prebrala vse, kar sem o tem pristopu našla.

Na samem razgovoru ob prijavi na izobraževanje sem kupila svojo prvo knjigo Marie Montessori: Srkajoči um. Ob branju sem spremenila pogled na otroka in ugotovila, da sem na dobri poti, da se rešim predstav o svoji vlogi mame in odnosa z otrokom, ki so izhajale iz preteklih izkušenj in do tedaj naučenega.

2. Kaj te je pri pristopu montessori najbolj pritegnilo?

Najbolj me je pritegnilo to, da se na otroka gleda kot na bitje, ki ne potrebuje avtoritete, ki bi mu govorila, kaj naj počne. Nekoga, ki je hierarhično višje kot on. Namesto tega se odraslega (starša, vzgojitelja) spodbuja, da otroka obravnava kot osebo, ki si zasluži spoštljivo komunikacijo in vključenost v stvari, ki so povezane z njim.

Spodbuja se ga, da daje otroku možnost izbire in ga uči odgovornosti na podlagi njegovih odločitev.

V tem pristopu odrasel vidi otroka kot enakovrednega družinskega člana. Verjame v otrokove potenciale in ga ne prikrajša za razvoj le teh. Ne dela stvari namesto otroka tudi potem, ko otrok že zmore sam.

V tem pristopu ni prostora za odraslega, ki z otrokom govori v popačenem jeziku ter zanika otrokove sposobnosti razumevanja. Tukaj ni odraslega, ki izhaja le iz lastnih potreb in otroka na ta račun prikrajša za svobodo gibanja in pestrost čutnih izkušenj. In tukaj ni prostora za odraslega, ki ima otroka včasih celo za norca (čeprav dobronamerno), s tem ko mu ponuja smešne razlage za določene stvari ali si izmišljuje zgodbice, da otroka odvrne od občutkov, ki odraslemu niso prijetni. Ali se celo izogne lastni zadregi, zaustavlja njegov jok ali ustrahuje s kaznimi, ki nimajo veze s “prekrški”.

3. Kako vključuješ montessori pristop v svoje vsakdanje življenje z otrokom? Se ti zdi kdaj težko?

V času izobraževanja sem z vsakega predavanja prišla polna zagona. Z navdušenjem sem svoje znanje predajala tudi svojemu možu in delala spremembe v našem domu. Prve spremembe v domu so bile uvedba nizke postelje, prestavitev previjalne podloge na tla, nakup kahlice in pričetek uporabe le-te. Umik vseh podarjenih igrač na baterije, neprimernih knjigic, ukinitev uporabe dude, postavitev področja za gibanje v dnevnem prostoru, namestitev nizkega ogledala, izdelava “stolpa” za kuhinjo in nakup vozička za potiskanje. Ob vsem tem sva z možem ves čas pozorna na najino komunikacijo, skušava uporabljati pozitivne stavke, dajeva sinu možnost izbire iz omejenih možnosti. Spodbujava ga, da se sam loteva določenih stvari, da vadi svojo samostojnost – tukaj je pogosto kar izziv, saj on ni tiste vrste otrok, ki bi vpil “Sam bom!”, ampak je ravno obratno in včasih res narediva kakšno stvar preveč, saj se nama zdi, da se sicer ne bi nikamor premaknili. Tukaj rabiva še malo vaje, še malo manj ukrepanja in opravljanja stvari namesto njega. Predvsem sva pozorna na to, da varujeva njegovo koncentracijo, da ga ne prekinjava. Ne uporabljava kazni, skušava ga naučiti odgovornosti in posledic, ki jih s svojimi odločitvami ustvari. O tem se seveda učim tudi iz drugih virov. Pot mojega raziskovanja me je namreč peljala tudi do t.i. Aha parentinga, RIE pristopa, Familylaba, sočutnega starševstva, zavestnega starševstva, povezovalnega starševstva, ljubečega vzgajanja ipd. Mnogo stvari je tem pristopom skupnih. Že v zelo zgodnjem obdobju sem po priporočilih, ki smo jih dobili na izobraževanju, s sinom začela prebirati knjige in ne mine dan brez branja. Pomemben se mi je zdel tudi poudarek na duhovnem razvoju odraslega, na vpeljevanju čuječnosti v vsakdanje življenje.

Na to, da otroku v današnjem hrupnem svetu omogočimo priložnost za tišino. Da smo na sprehodu od začetka sledili njegovemu tempu in pozabili na cilj. Zdaj pa zastavimo tak cilj, ki ga zagotovo že zmore prehoditi.

5Z možem si prizadevava tudi, da sva dosledna pri mejah glede gledanja risank. Telefona ali tablice ne uporablja, tukaj smo uspešni. Pri gledanju risank pa nismo tako striktni, kot se pri pristopu montessori svetuje, vseeno pa smo pri gledanih izbirčni in je čas zanje omejen. To področje bi rekla, da je težavno oz. ga jaz tako doživljam, saj imam na eni strani zavedanje o škodljivosti tega in pričakovanja do sebe, da bom otroka pred tem obvarovala, na drugi strani pa dostopnost risank, njihova uporabnost, ko moraš kaj nujno postoriti, hkrati pa sinova navdušenost nad njimi in nezmožnost ugasniti, ko je konec. Podobno je pri igračah: v petih letih se je (kljub začetnemu omejevanju podarjenih igrač) nabralo kar precej igrač brez pravega smisla, na katere se je sedaj navadil in razvil svoj način igre. Ta mesec sva se zato odločila, da tudi najin sin začne obiskovati urice montessori 3-6, saj sva imela občutek, da ne zmore prave koncentracije in da nima interesa za neko smiselno igro, razen sestavljanja kock. Na srečo se je izkazalo drugače in je sin v popolno pripravljenem okolju po principih montessori pokazal zanimanje, radovedno izbiral materiale in z njimi tudi delal od začetka do konca, pospravil itd.

4. Kakšne so po tvojem prednosti montessori pristopa za otroka, ki jih vidiš pri vzgoji svoje hčerke?

6Prednosti pristopa montessori pri vzgoji otroka vidim v tem, da otroku daje svobodo izbire, hkrati pa točno določen okvir, znotraj katerega lahko izbira. Zagotovo mi je dobro služilo znanje o občutljivih obdobjih, o notranji sili, ki vodi otroka, o preprostosti, ki jo sama razberem iz pristopa in ki mi je pomagala, da sem se marsikdaj s tem izognila pretiranemu potrošništvu.
Spodbujanje k samostojnosti je pri nas prispevalo k temu, da je sin zelo hitro začel uporabljati kahlico, da je zaradi zgodnje uporabe pribora razvil dobro koordinacijo oko-roka in bil pri prehranjevanju kmalu precej čist.
Učenje vljudnosti in spoštovanja preko vzora je prispevalo k temu, da je že zelo kmalu sam pozdravil in se zahvalil za nekaj (brez namenskega učenja in opominjanja).

 

 

5. Kaj bi predlagala staršem, ki želijo vključiti montessori v svoj dom? Kje naj začnejo?

7Starši naj začnejo pri tem, da se ne poslužujejo nepotrebnih pripomočkov (dude, stajice, igrače na baterije) in naj ne kupujejo nepotrebnega inventarja (previjalne mizice, kinderpeti).
Naj ugasnejo neprestano igranje radia ali vseskozi prižgan TV. Naj otroku pripravijo prostor, kjer je lahko na tleh in varno raziskuje. Naj za določeno obdobje odstranijo vse, kar jim povzroča, da morajo otroku ves čas govoriti NE (knjige na nizkih policah, ki bi jih lahko poškodoval, rože, iz katerih bi metal zemljo, naj dovolijo odpiranje predalov in iz njih pospravijo vse, kar se lahko razbije ali je za otroka nevarno ipd.), naj mizico in stolček primerno skrajšajo, da mu noge ne bodo bingljale in da se bo lahko samostojno usedel, naj bo stabilna pručka pri umivalniku in varne stopničke za pomoč v kuhinji.

6. Ali bi lahko rekla, da ti je montessori spremenil življenje? Kako?

Zagotovo lahko rečem, da mi je montessori spremenil življenje. Spremenil mi ga je seveda na dober način. Postala sem bolj zavestna pri tem, kako delujem. Začela sem se opazovati, opazovati otroka, opazovati našo družinsko dinamiko in na podlagi opažanj iskati načine, ki najbolje fukcionirajo za vse tri. Brez sodelovanja moža seveda ne bi šlo in zelo sem mu hvaležna, da me ves ta čas podpira in sodeluje. V začetku sem mu sicer tudi večkrat povedala, ko sem se vrnila s kakšnega predavanja, da je on bolj montessori kot jaz – pogosto sem v slišanem namreč prepoznala njega in njegov naravni način komunikacije in pristopa do vzgojnih izzivov.

Zaradi znanja, ki sem ga dobila v zelo poglobljeni obliki, sem začela tudi z delom, ki je povezano z montessori. Želim si, da bi zmogla približati ta pristop tudi drugim staršem, saj menim, da z vključevanjem filozofije Marie Montessori v svojo vzgojo in starševanje lahko oplemenitijo odnos z otrokom, hkrati pa jih bo to tudi peljalo po poti lastnega razvoja.

Hvala Petra, da si delila z mano in mojimi bralci tvojo izkušnjo z montessorijem, iz katere se lahko mi vsi veliko naučimo.

Zapišite vaš komentar

− 6 = 1