Zadnji dan v avgustu je minilo 153 let od rojstva Marie Montessori in v čast mi je, da lahko prav v tem času pišem o svojih vtisih iz obiska njene hiše v Amsterdamu.
Naše družinsko potovanje po Nizozemski sem namreč izkoristila za obisk hiše Marie Montessori na naslovu Koninginneweg 161 v Amsterdamu. Maria je v tej hiši živela in imela svojo pisarno, od prihoda iz Indije (po 2. svetovni vojni) do svoje smrti (1952).
Danes ima v hiši sedež in svoje poslovne prostore Mednarodno združenje montessori (AMI). To je organizacija, ki jo je ustanovila (1929) Maria Montessori s ciljem ohranjati in razvijati svojo pedagogiko, da bi bila dostopna čim večjemu številu otrok po vsem svetu. AMI je vedno moje prvo priporočilo za izobraževanje za pedagoga montessori.
Obisk hiše Marie Montessori je bil nadvse navdihujoč, še posebej zato, ker me je po hiši vodila Joke Verhuel, dobra prijateljica Caroline Montessori (pravnukinja Marie Montessori). Joke skrbi za celotno založniško dejavnost AMI, sodeluje s tujimi založbami, koordinira obiske v hiši Marie Montessori ter organizira pogovore, ki jih v hiši gosti AMI.
Navdušena sem bila nad njenim znanjem in vsemi podrobnostmi, s katerimi mi je postregla o vsaki sliki ali predmetu v hiši, po katerem sem jo povprašala.
Z Joke sva ogled pričeli v pritličju hiše, v sobi (knjižnica), ki je bila iz vseh strani obdana s knjižnimi policami. Na policah so bila v mapah shranjena besedila, ki jih je napisala Maria Montessori in bodo morda kdaj v prihodnosti tudi objavljena, knjige Marie Montessori prevedene v mnoge jezike, med njimi tudi dve slovenski: Srkajoči um in Skrivnost otroštva, knjige, ki so jih napisali drugi avtorji o pedagogiki montessori, tudi knjige, ki so jih napisali avtorji v sodelovanju z Mario Montessori.
Po ogledu knjižnice sva se povzpeli po ozkih belih stopnicah v prvo nadstropje in zavili desno po hodniku, kjer sva se ustavili pred belo vitrino.
V oči so mi padle starejše barvne ploščice iz svile (material montessori za zaznavanje), ki jih je Hiši Marie Montessori podarila Sandra Rebild (aprila 2017) in so bile del okolja montessori v vrtcu na Danskem, izdelane v Angliji. Barvne ploščice iz svile so redkost, sama jih še nisem videla v okoljih montessori.
V vitrini sem zagledala še drugo zbirko knjig. Joke me je podučila, da so to knjige, ki jih je Maria Montessori uporabila za svoje raziskovanje in pisanje. Marsikdo ne ve, da je bila Maria Montessori zelo v koraku s časom, prebirala je knjige in znanstvene tekste iz področij njenega zanimanja in tako gradila ter stalno izpopolnjevala svojo metodo dela z otroki.
V vitrini so mojo pozornost ukradle še 3 knjige, ki so pravzaprav njena osebna pisma očetu, pravnukom in osebni zapisi Marie Montessori, ko je prvič potovala v Ameriko leta 1913. Knjige sem si zaželela ponesti s seboj domov, zato sem jih kar kupila, da bi jih lahko začela brati že med potovanjem. Preko teh knjig sem Mario Montessori spoznala še kot babico in mamo.
Končno sem vstopila tudi v njeno pisarno. Kakšna veličastna soba! Mojo pozornost je najprej pritegnila pisalna miza, za katero je Maria Montessori pisala pisma prijateljem in družini, tudi vplivnim svetovnim voditeljem. Ob njej je odpirala pisma občudovanja nje in njenega dela, povabila k javnim razpravam, kongresom ali konferencam itd.
Na stenah so v okvirjih viseli njeni portreti (od mlade deklice do ženske v poznih letih), portreti njenih ljubih oseb, certifikati (med njimi tudi njena originalna diploma iz medicine Univerze v Rimu) in posebna priznanja. V vitrini pa medalje za posebne zasluge ter njena čisto preprosta črna ura.
Lepo je bilo videti, da so ljudje še za časa življenja cenili njeno delo in ji izrazili spoštovanje na najrazličnejše načine. Mnoge velike ume tega sveta smo žal začeli ceniti šele po njihovi smrti.
Za njeno pisalno mizo, ob steni je bila lepa knjižna polica popolnoma zapolnjena z barvitimi knjigami. To si bile pravzaprav knjige, ki jih je napisala Maria Montessori – vse njene knjige na enem mestu. Izjemno!
Cel čas obiska so me bila sama ušesa in ena ura obiska je bila premalo za vsa moja vprašanja in radovednost. Čeprav je bila Joke navdušena nad mojo radovednostjo, sem bila vljudna in sem se po eni uri vseeno poslovila.
Vsakdo lahko po predhodnem dogovoru obišče Hišo Marie Montessori. Res vam toplo priporočam, če vam je blizu njena pedagogika in si želite spoznati Mario Montessori tudi iz bolj osebne plati.
Neizmerno sem hvaležna, da sem imela priložnost obiskati hišo Marie Montessori in pobliže spoznati žensko, ki še danes močno vpliva na življenja ljudi po celem svetu ter spreminja svet na bolje.
Vpogled v njen dom mi je približal Mario Montessori in mi je dal še večjo motivacijo za moje delo in to, da sem zavezana temu, da pristop montessori še bolj razširim med družine v Sloveniji.
Proti koncu našega potovanja, sem si zaželela obiskati tudi grob Marie Montessori. Maria je nepričakovano in mirno umrla 6. maja 1952 v majhnem mestu na nizozemski obali. Njena želja je bila, da jo pokopljejo v kraju, kjer bo umrla, zato boste njen grob našli v Noordwijku.
Pokopališče, kjer se nahaja njen grob, ni bilo težko najti, prav tako ne njenega groba. Pokopališče je bilo majhno in lepo urejeno. V času mojega obiska ni bilo tam nikogar.
Že od daleč sem zagledala polkrožen spomenik, za katerega sem vedela, da pripada Marii Montessori. Kasneje sem izvedela, da je spomenik oblikoval njen najstarejši vnuk Mario mlajši.
Počasi sem se približala grobu in začutila veliko ganjenost in hvaležnost, da sem stala tako blizu nje in se ji zahvalila za vse, kar je dala meni, mojim otrokom, družinam in otrokom, s katerimi sem delala ter vsem ljudem na tem svetu.
Bila je izjemna ženska, njeno delo je pustilo globok in trajen vpliv na področju vzgoje in izobraževanja ter je še danes pomembno za razvoj učnih pristopov in filozofij, ki se osredotočajo na aktivno učenje, otrokovo samostojnost in individualen razvoj.
Na spomeniku je ganljiv zapis (njene besede): “Prosim, dragi, vsemogočni otroci, pridružite se mi pri ustvarjanju miru v človeku in v svetu.”
Te njene besede povzemajo bistvo njene pedagogike.
