V prispevku “Otroci v kuhinji” sem govorila o prilagoditvi kuhinje za otroke, tako, da lahko otroci čim bolj samostojno in uspešno sodelujejo z nami pri pripravi hrane in drugih opravilih v kuhinji. Tokrat še nekaj nujnih nasvetov, kaj je potrebno upoštevati, ko »spustimo« otroke v kuhinjo.
Pri nas je kuhinja srce našega doma. Včasih se mi ob koncu dneva zdi, kot, da smo ga polovico preživeli v kuhinji, predvsem ob takih dnevih, kot je bil današnji, mrzel in zasnežen. Radi kuhamo, radi pripravljamo nove jedi in se v kuhinji družimo. Pri tem se zabavamo, ustvarjamo in ko je skuhano tudi z užitkom pojemo. No, vsaj jaz, deklici se pogosto namrdneta nad kakšno novo jedjo, a jo sčasoma, ko jo večkrat pripravimo, sprejmeta.
Ko odpremo vrata svoje kuhinje našim otrokom je pred tem pomembno, da naredimo določene prilagoditve v kuhinji in spremembe v nas samih.
Zavedati se moramo tudi tega, da ko bomo z otroci skupaj delali v kuhinji, ne bo več vse sijajno čisto in sterilno. Ob prisotnosti naših otrok se bo velikokrat kaj polilo, raztreslo, padlo na tla ali celo razbilo. Na tleh bo kakšen olupek krompirja, lužica razlitega mleka, mogoče se bo raztresel riž, ipd. To moramo vzeti v zakup, ko delamo skupaj z otroci in spustiti naše standarde o čistoči. Ni potrebno, da smo zaradi razlitega mleka, raztresenega riža ali olupkov krompirja na tleh, slabe volje. Vzemimo to kot del učenja, pokažimo otroku, kaj se je zgodilo, da se je razlilo mleko. Prav, je da otroci vidijo, kaj je bila posledica nekega dejanja. Konkretno, če so nalivali mleko v kozarec in se je tako polovica mleka razlila po tleh, bodo naslednjič bolj pozorni na svoje gibe. Namesto tega, da ga karamo, mu mirno povejmo: »Polilo se je. Sedaj je mokro.« Potem skupaj pobrišimo. Dobro se je v naprej pripraviti za take pripetljaje. V bližini imejmo kakšne stare krpe, ki naj bodo vedno na istem mestu, da jih lahko tudi otrok sam najde, ko jih bo spet potreboval. Če se bo kaj raztreslo, nam bosta prav prišli metla in smetišnica, ki naj bosta otroške velikosti. Mi pa lahko imamo svojo.
Lažje nam bo, če bomo razumeli, da otroci delajo zaradi dejavnosti same, ne zaradi končnega rezultata. Otrokom je pomembna pot, zato ne bodimo razočarani, če piškoti ne bodo take oblike, kot smo si jih zamislili ali, če jih bo zanimal le del dejavnosti v kuhinji. Nekatere otroke pritegne le gnetenje testa za piškote, predvsem mlajše (npr. od 18. do 24. meseca starosti), ali pa valjanje testa in jih ne bo zanimal celoten postopek izdelave piškotov. Pustimo otroku, da dela tisto, kar se mu zdi zanimivo in kar ga pritegne.
Ne ozirajmo se na otrokovo starost, ki se nam zdi primerna za aktivno sodelovanje v kuhinji. Otrok sam nam bo pokazal ali povedal, da želi z nami sodelovati, običajno je to že pri 18ih mesecih.
Seveda je ob vsem tem pomembno tudi to, da imajo otroci na voljo orodja in pripomočke, ki so prave velikosti za njih (majhni vrčki, majhna kuhalnica, majhna metlica za stepanje itd). Večino kuhinjskih dejavnosti otroci lažje opravijo, če lahko pri tem uporabljajo pripomočke, ki so ravno prave velikosti za njihovo starost, saj so kot taki manjši in lažji in jih lahko otroci lažje držijo v roki ter obvladujejo. V predalu ali polički lahko naredimo prostor zanje.
Opazujmo svojega otroka, ko sodeluje z nami v kuhinji. Jaz veliko časa namenim temu, da opazujem svoji punčki pri delu v kuhinji, kako uporabljata pripomočke, ali jima »nagaja« velikost pripomočka, ali ji mogoče drsi posoda, ko meša sestavine. Prav je, da je otrok pri dejavnosti uspešen, tako, da lahko le z opazovanjem svojega otroka ugotovimo, kateri nalogi je vaš otrok kos. Če mu bomo dali za delati nekaj pretežkega, tako ne bo krepil dobrega občutka o sebi, frustriralo ga bo, ko nečemu ne bo kos in bo prehitro obupal. Po drugi strani pa mora dejavnost imeti dovolj izziva, da ga bo pritegnila, torej ne sme biti prelahka, ravno prav težka zanj. Včasih je otrok pri kakšni nalogi neroden le zato, ker nima na voljo primernega orodja ali pripomočka. Veliki T zadnje čase zelo rada riba (sir, korenček, jabolka), vendar sem opazila, da katerikoli ribežen sem ji dala, ji je, ali zdrsel po podlagi, ali pa je bil prevelik za njene ročice. Veliko časa je porabila za to, da ga je prav namestila ali ga pravilno prijela, kar je pomenilo, da se ni mogla toliko osredotočiti na ribanje samo, ampak na to, kako naj obvladuje ribežen. Končno sem našla pravega, ne drsi na podlagi, spodaj ima posodico, kamor direktno pade naribana hrana, ni preoster, vendar še vedno dovolj oster, da nariba želeno. In seveda je ravno pravšnje velikosti za njo in tudi za Mali T. Sedaj je res lahko osredotočena na samo ribanje in joj, s kakšnim veseljem to počne. Danes je naribal cela dva paketka sira.
Bodite sproščeni in vedri, ko delate z otroci v kuhinji. Tako sem prepričana, da se bodo še velikokrat vračali v kuhinjo tudi kasneje, ko bodo zrasli v najstnike. Tako upam tudi jaz….
Odlična stran! Sama pregledujem tuje, zato sem se slovenske res razveselila. Mi lahko poveste, kje ste dobili te nožke za rezanje? Sama sem že obupala nad iskanjem, pa bi nam prišli zelo prav. Hvala ter pohvale za pogum! :)
Pozdravljeni Anja,
hvala za pohvalo…jo rada sprejem:) Nožek z oranžnim držalom sem lansko poletje kupila v trgovini Merkur(nožek za valovito rezanje). Tisti drugi nožek pa sem dobila od prijateljice, ki je potovala v Ameriko in mi ga tam kupila. Žal se ga pri nas ne dobi.
Lep pozdrav
A res, v Merkurju? :D Ja, zaenkrat bi nam tak prišel bolj prav. Odlično… Izdate še, od kje je ribežen? Bi lahko mogoče kdaj napisali tudi kaj o otroških knjigah (s konkretnimi naslovi)?
Hvala&lp
V Merkurju ja, vendar sem pozabila dodati, da jih od septembra nisem več zasledila. Mogoče bi povprašali kar pri njih, kako je z njimi, če jih še kaj dobijo. Ribežen pa sem tudi dobila v Merkurju (Tescoma – znamka) – pri mojih dveh se res krasno obnese.