Mit #3 o pristopu montessori – pristop montessori je hladen do otrok

Sem ker precej razmišljala o tem, ali naj to objavim ali ne, ker imam občutek, da bom marsikoga razburila s svojim zapisom, a vseeno menim, da je vredno, da ga objavim. Morda pa pri komu premaknem razmišljanje v drugo smer. 

Do mene večkrat pride kakšna izjava (ali s strani mamic, ki so delile z menoj izkušnje iz vrtcev montesori, ali pa s strani vzgojiteljic montessori, ki so morda imele drugačen pogled), da so vrtci montessori hladni in, da se otrok nič ne objame. To niso moje besede, to so besede, ki so jih uporabile one.

Prakse kot so, ne nuditi otroku tisto, kar v danem trenutku potrebuje od nas, bodisi objem, tolažbo, pomoč, mečejo izredno slabo luč na celoten pristop montessori in izhajajo iz nerazumevanja pristopa montessori. Ne govorim o objemu otroka iz naše potrebe, ker mi želimo otroka objeti, ampak o potrebi po objemu in tolažbi, ki je prišla iz otroka. Ko nam je otrok jasno izrazil, da nas potrebuje, da potrebuje varen prostor, v katerem lahko izrazi svoja močna čustva, kot so jeza in žalost.

Mene to tako žalosti, ker sama pristop montessori nikakor ne vidim takšnega. Nikakor!

Zato sem se odločila, da napišem o tem svoje razmišljanje. Menim tudi, da ogromno pedagogov montessori, ki jih poznam svoje delo odlično opravlja, seveda pa se najdejo tudi med pedagogi montessori ljudje, ki ne razumejo najbolje otrokovih potreb v prvih letih življenja.

Naj najprej povem, da je eno teorija montessori, drugo pa je, kako montessori spraviti v prakso in tukaj nastopi interpretacija pristopa montessori, ki je za vsakega posameznika, vsako družino, vsak vrtec ali šolo unikatna in posebna, a vsekakor so skupni temelji potrebni, da lahko vsem tem ustanovam sploh rečemo, da so ustanove montessori.

Jaz tukaj govorim o niansah, o majhnih razlikah, ki en pristop montessori razlikujejo od drugega.

Menim, da je odgovornost vsakega pedagoga montessori spremljati in upoštevati najnovejša dognanja o otrokovem razvoju, o delovanju otroških možganov, se hkrati tudi vračati k primarnim virom M. Montessori ter stalno delati na sebi, da postajamo vedno boljše osebe (ne popolne) za otroke, ki so v naši oskrbi. Prav tako se naša kultura spreminja in tudi otrok, zato se mora tudi pedagogika montessori razvijati naprej.

Moderen način življenja je drugačen od načina življenja v času, ko je Maria Montessori razvijala svoj pristop do vzgoje in izobraževanja otroka. To je poudarila tudi izjemna AMI pedagoginja montessori Heidi Philippart, ki sem jo imela priložnost poslušati junija na izobraževanju, ki ga je organiziral Inštitut montessori.

Večkrat zasledim, da pri pedagogih montessori prihaja do različnega interpretiranja, kako se odzvati na otrokov jok ali na otrokovo frustracijo. In prav od tukaj izhajajo mnenja nekaterih staršev, da je pristop montessori hladen. In tudi ne samo pri starših. Ne dolgo nazaj me je kontaktirala vzgojiteljica enega izmed vrtec montessori, ki jo je zanimalo, ali je prav, da otroka ob joku potolaži. Ona sicer ni imela dvoma o tem, a njena sodelavka je bila drugačnega mnenja.  Se mi vedno naježi koža, ko naletim na kakšno takšno vprašanje. Ja, kaj pa boš naredil, pustil enoletnika, da se joče, zato, ker misliš, da boš s tem spodbudil otrokovo samostojnost? Če vidiš svojega moža ali ženo, ki mu je hudo in joka, ali ga kar pustiš in greš mimo njega, ker veš, da bi svojo  stisko že lahko rešil sam? Kaj ni človeško nuditi sočloveku oporo razumevanje in ponuditi svoj objem, naročje ali ramo za tolažbo? A je pri otrocih kaj drugače?

Seveda je. Otroci, še toliko bolj, ob sebi potrebujejo varnega odraslega, ki jim bo pomagal, se čustveno regulirati. Otroci pred tretjim letom te sposobnosti nimajo, prefrontalni korteks (del možganov, ki nam omogoča samonadzor), se še razvija in mi odrasli otrokom »posodimo« svoj« prefrontalni korteks, da se lahko ob nas umirijo. Ogromno je že študij in raziskav na to temo, kako se otrokom viša stresni hormon kortizol, če joka v prazno, če se ga ne sliši in visoka raven tega hormona v telesu ni zdrava, še posebej ne v telesu majhnega otroka. Mimogrede vsakomur bi za začetek predlagala v branje knjigo Celostni razvoj otroški možganov (dr. Daniel Siegel). Obvezno branje za vsakogar, ki je  kadarkoli v dilemi, kako se odzvati na otrokov jok, kako reagirati ob otrokovem čustvene izbruhu.

Vsi veste, da pristop montessori spodbuja samostojnost pri otroku, a imam občutek, da se samostojnost otroka med pedagogi prevečkrat razume precej široko. Navezala se bom na dr. Laura Markham, klinično psihologinjo pri Univerzi v Kolumbiji ter avtorico treh knjižnih uspešnic, ki preverjene znanstvene ugotovitve vključuje v praktične rešitve, ki jih starši potrebujemo pri vsakodnevnem življenju z otrokom. In ker sem ravno vključena v njen spletni tečaj (»Peaceful Parent, Happy child«) bom povzela nekaj njenih besed.

»Kaj sploh je samostojnost? Samostojnost otroka nima nič s tem, kako se je otrok zmožen sam pomiriti, kako se zjutraj brez problema poslovi od mame od prihodu v vrtec ali pa kako je zmožen pri štirih letih sam prespati 3 dni na letovanju s skupino otrok iz vrtca.

Vsi ti scenariji nimajo prav nič skupnega s samostojnostjo otroka. Tukaj gre za ločenost od staršev, kar ni nujno isto kot samostojnost. Otroci po naravi težijo k temu, da sledijo »zvezdi severnici«,  odraslemu, na katerega se lahko navežejo, ko staršev ni ob njih. Da vedo, da se lahko zanesejo na varuško, babico ali vzgojitelja, ko mame ali očeta ni ob njih. Ta odvisnost je pravzaprav dobra stvar v odnosu do odraslega, ker je otrok na tak način veliko bolj pripravljen sprejeti vpliv in usmerjanje tega odraslega.

Otroci potrebujejo osebo, ob kateri se lahko počutijo varne. Starši smo tisti, ki otroku damo varno bazo, da se počutijo dovolj varne, da lahko raziskujejo okolje. Raziskave kažejo, če otroke prehitro potisnemo v čustveno neodvisnost, imajo občutek, da jim stalno nekaj manjka, prav hrepenijo po tej navezanosti, zato lahko tak otrok to svojo potrebo po čustveni povezanosti prekomerno izrazi do drugih otrok v svojih skupini na različne načine.

Namesto, da razmišljamo o samostojnosti kot o otrokovi zmožnosti se ločiti od staršev, ali drugih odraslih (vzgojiteljev ipd.),  raje poglejmo na otrokovo samostojnost kot na otrokovo sposobnost, da se počuti sposobnega in kompetentnega v okolju, v katerem živi in ima občutek, da upravlja s svojim življenjem. Mi odrasli pa pri tem postopoma zmanjšujemo svojo direktno intervencijo pri otrokovem odkrivanju sveta. Smo nekje ob strani, da ima otrok občutek, da lahko vedno pride do nas, ko nas potrebuje. Nekoč mu bo dovolj tudi to, da dobi našo čustveno in moralno podporo le po telefonu.

Kaj naredi otroka samostojnega? Samostojnost izvira iz varne navezanosti – vedenja, da sta mama in oče (tudi vzgojiteljica) ob meni, ko ju potrebujem.

Ko otroci enkrat vedo, da smo tukaj za njih, ko nas potrebujejo, se lahko osredotočijo na svoje razvojne naloge, kot so npr. to, da postajajo vedno bolj samostojni pri igri in opravljanju svojih dnevnih zadolžitev. Če ne vedo, da se lahko zanesejo na mamo ali očeta (ali vzgojiteljico), otroci postanejo preveč okupirani s tem, da pridobijo našo pozornost in potrditev in to jih ovira pri osvajanju starostno primernih razvojnih nalog. Če ta dostopnost ne bo prišla od njihovih staršev, jo bodo otroci iskali pri svojih vrstnikih, pogosto na zelo grd način.«

In v vrtcu ni nič drugače, ko se bo otrok v vrtcu počutil varnega in sprejetega, tako kot je tudi v trenutkih navala besa in joka, šele takrat, bo lahko v skupini deloval samostojno in suvereno, sicer bo velikokrat nerazpoložen, jokav in oklepajoč se odraslega.

Zaključila bi z mislijo, da naj nas ne bo strah, da se bo otrok navezal na nas. Skrbi naj nas, če se otrok ob nas ne bo počutil varnega.

Zapišite vaš komentar