Projekta “pralne plenice” sem se v času nosečnosti lotila precej zavzeto (kakopak pri prvem mame vedno raziskujemo vsako podrobnost o dojenju, nosečnosti, skrbi za otroka, kajne?). Pregledala sem večino tuje literature in prebirala izkušnje uporabnikov. Poleg ekološkega vidika (veliko manjši okolijski odtis puščamo za seboj) je bil tu tudi finančni (investicija se povrne v nekaj mesecih, vključujoč vse stroške pranja in časa za rokovanje s plenicami), saj lahko tako privarčuješ med 1000 in 2000 evri. To pa ni malo denarja. No še najbolj pa nama je bilo pomembno, da je otrokova koža v stiku z naravnimi materiali, da ritka diha in da ni izpostavljena kemiji in belilom, s katerim so obdelane plenice za enkratno uporabo. Poleg tega je temperatura »bivanja« v pralni plenici nižja za več kot 1 stopinjo kot v tisti z enkratno uporabo. Višja temperatura namreč povzroča pregrevanje »jajčk« ali spolovila deklice in povzroča težave s plodnostjo predvsem pri moških.
Bi ali ne bi?
Moja boljša polovica je imela na začetku sicer enake pomisleke, kot jaz. Kdo bo poleg vsega perila pri prvem novorojenčku (ko tako ali tako ne veš kaj te čaka) pral zdaj še plenice, kako zapleteno je nameščanje pralnih plenic, kam bomo pa na potovanjih s smrdečimi primerki in kako za vraga bomo na tisto malo ritko “namontirali” tako debelo bombažno stvar. Sploh pa: komu se z vsem tem sploh ljubi ukvarjati? Odločitev je padla spontano.
Najboljše darilo
Še dobro da sem na hodniku delila svoje raziskovalne podvige o pralnih plenicah s sodelavko Alenko, ki je povila dva. Ker se po začetnih poskusih povijanja malih ritk v pralne plenice za nadaljnjo uporabo ni odločila, smo po tako mi postali ponosni lastniki njenega kompleta bombažnih in “Racmank” iz bambusa ter prekrivnih hlačk. In še danes, ko se srečava hitim razlagat, kako je mala iz plenic zlezla pri 19 mesecih in pol, mali pa bi rad pri 22ih raje lulal v travico ali na stranišče ali v nočno posodo (kahlo) kot v plenico. In ja, tudi med vožnjo in to takoj, če ne je joj.
Malo smo oklevali
Pri prvorojenki smo na začetku malce oklevali, ker je bila drobna za tako veliko plenico (4-16kg). Direktorica porodnišnice Kranj mi je svetovala, naj deklici podložim hrbet, da zmanjšam usločenost hrbta pri uporabi teh plenic in da jo dobro namestim ob razkorak, da bo vse v redu s kolki. In tako so do 6 mesecev pralne plenice bolj kot ne samevale na polici. Uporabili smo jih sem in tja. No, ko pa smo začeli z redno uporabo (tudi babice in dedka smo navadili, čeprav malo težje) nismo pomislili na kaj drugega. Pri drugem otroku ni bilo dvoma. Pralne plenice.
Po treh letih kot nove (no prekrivne hlačke že kažejo sledi obrabe)
Naše pralne plenice se po treh letih in pol redne uporabe držijo odlično! Uporaba je enostavna. S pralnimi plenicami je v bistvu zelo malo dela. Pred prvo uporabo plenici z večkratnim pranjem zagotoviš vpojnost (večkrat kot opereš, nekatere šestkrat, bolj vpojne so- nekateri namreč tega ne storijo in obupajo, ker “steče” mimo). Umazane odlagamo v poseben koš, ki omeji širjenje vonjav. Da nimaš stika s plenico v koš namestiš mrežo in potem vse skupaj vržeš v stroj. Priporočljivo je, da na plenici že takoj po uporabi zapremo ježke, da ne uničijo drugih med pranjem. Pereš s predpranjem na 60 (enkrat do dvakrat na mesec na 90), uporabiš sodo bikarbono (0,50 evra v Eurospinu za pol kg) in za polovico manj praška brez dišav kot pri navadnem pranju, pa kako kapljico eteričnega olja sivke recimo, kasneje dodaš kis za mehčanje (ne skupaj, ker potem si na kemijsko »nuli« in »prašek« ne deluje). Ko smo leni, uporabimo eko prašek za občutljivo kožo. Mehčalca ne uporabljamo, saj zmanjša vpojnost, sploh pa draži kožo. In voila. To je to. Potem svojo nalogo opravi sušilec (ja, vem, ni ravno ekološko, je pa priročno in vzame manj časa kot obešanje) in pridne roke, ki jih potem zložijo v komplet: plenica, vložek in plenične predloge (papirček ali flis). Tik tak.
Kaj pa če ne narediš vsega po »pravilih«?
In čeprav smo se na začetku držali vseh pravil za ravnanje s pralnimi plenicami, smo jih v teh letih nekaj nehote (ali pa zanalašč) opustili. Recimo, pogosto pozabimo zapreti ježke, če zmanjka sode bikarbone jih včasih operemo z navadnim praškom in če se mudi, včasih pozabimo na pred-pralno splakovanje. Pa kaj potem. Še vedno se dobro držijo. Le mikroporne prekrivne hlačke so se dobro obrabile in smo jih morali dokupiti (večje, ker je moška ritka večja od dekličine). Ker smo bili tako navdušeni smo pred prihodom drugega dokupili še take čisto drobcene za novorojenčke, a ker je bil “velik” jih nismo niti uporabili. Pri drugem smo takoj začeli z uporabo Racman pralnih plenic in Grovia plenic s prekrivnimi hlačkami, poleg teh pa najraje uporabljamo še prekrivne hlačke iz volne. Čisto navdušeni smo nad volnenimi prekrivnimi (Disana Wool Pull-on Cover), saj se odlično obnesejo tako poleti (ni vroče) kot pozimi (greje) in jih uporabimo vsakič ko je to možno, saj se tako znebimo običajnih prekrivnih hlačk, ki dihajo slabše.
Previjanje je enostavno
Mislila sem, da to pa bo “a je to”. Pa ni bilo. Tudi moja boljša polovica pravi, da se mu ne zdi nič posebnega tole previjanje in da se je hitro navadil. Tudi zlaga jih bolje (beri hitreje) kot jaz. Po previjanju papirček s kakcem enostavno odvržemo v stranišče, saj je plenična predloga biorazgradljiva, plenica in prekrivna pa romata v koš za plenice. Čeprav proizvajalci ponujajo plenice vse v enem, po naših izkušnjah z več proizvajalci prisegamo na domačega in na uporabo izdelkov, ki niso vse v enem. Torej ločeno prekrivne hlačke, plenica, vložek in papirček. Za najboljše so se pri nas izkazale predvsem bambusove plenice, ki so ohranile mehkobo, vpojne pa so po naših izkušnjah enako kot bombažne (te znajo biti malo trše po sušenju). Prekrivne mi po vsaki uporabi kar operemo, čeprav jih lahko uporabite večkrat, prav tako papirčke, če niso pokakani. Stvar odločitve. Čas previjanja je morda za nekaj sekund daljši kot pri previjanju v plenico za enkratno uporabo, saj namestimo še prekrivne hlačke. Seveda je pri previjanju najbolj pomembno crkljanje tako da čas ne igra pomembne vloge pri odločitvi za ali proti tem plenicam.
Pralne plenice na dopustu
Pravega dopusta za plenice pri nas pravzaprav ni. V obtoku so vse leto. Si pa tako vsaj tri tedne zares odpočijejo od sušilnega stroja. Sušimo jih namreč na soncu, ki poskrbi za naravno »beljenje« plenic. Tako izginejo vsi madeži (ki jih roko na srce pred prihodom malega kodrčka niti nismo poznali). Res izginejo. Tudi na dopustu uporabljamo poseben koš za plenice, peremo jih v stroju na tri dni (ja tudi pokakane). Vonja tako ni. Pralne plenice tako že 4 leto »vlečemo« s seboj tudi na morje. Kovček je pač bolj poln, kot običajno in to je to. Kadar pa se odpravimo na pot, na kateri vemo, da pranje plenic tudi na roko (ja, tudi to delamo) ni ravno mogoče, uporabimo ekološke plenice za enkratno uporabo. Namesto robčkov uporabljamo krpice, vse skupaj s plenicami vred vržeš v »neprebojno« vrečko z zadrgo in to je to.
Adijo plenica! Mokro, moje mokro.
Bilo je poletje, mala je dopolnila leto in pol. Po dobrem letu uporabe plenic smo začeli na vsako pot nositi nočno posodo, torej kahlo. Malo smo namreč morali učiti lulanja v travico, sploh ap ji je bilo opravljanje potrebe v prenosno strnišče bolj pri srcu. Po njenem bi morali spakirati kar pravo straniščno školjko. In vse to se je začelo že okoli enega leta. Naša mala je sama izražala željo, da bi sama hodila na stranišče in kahlico. Spodbujali smo jo z razlago, da lulamo in kakamo v stranišče in jo navdušili skozi igro: s splakovanjem stranišča in čiščenjem (imata svojo metlico) in tako, da je pri vsem sodelovala, prav tako naš drugi malček. Stranišče je žura hkrati postaja vedno bolj resno opravilo za zaprtimi vrati. Ker potrebuje mir. Če primerjam oba zverjaščka, lahko rečem, da je deček bolj občutljiv na »mokroto« plenice kot je bila na to občutljiva deklica. Plenica ga moti in jo želi sleči. Temu so sledile prošnje: »tati lulat me na kahlico« tudi sredi noči. Pralne plenice pri nas menjamo pogosto, saj otrokova rita ni ves čas suha (ker nima kemijske snovi, ki urin spremeni v gel, kot plenice za enkratno uporabo). Kljub temu, da je ritka bolj izpostavljena mokroti pa nismo nikoli imeli izpuščajev ali vnetij zaradi tega. In ravno mokra plenica spodbudi otroka k temu, da želi ven iz nje, ker ga to moti. Otrok namreč veliko hitreje zazna, da je moker ali pokakan. In tako prej začne stremeti k temu, da bi bil suh. Deklici je to uspelo poleti tik preden se je rodil naš mali koderček, pri19 mesecih, mali pa trenira s pomočjo vzgojiteljic. In pri 23 je brez plenic čez dan.
Plenice v vrtcu
V Montessori vrtcu Cinca Binca so bili vedno odprti za pogovor o uporabi pralnih plenic. Lahko rečem, da smo imeli srečo, ker je pedagoginja Nataša dobro poznala pralne pleničke, rokovanje z njimi in proces odvajanja, ki je malo drugačen kot pri pleničkah za enkratno uporabo. Predvsem zato, ker iz plenice mečemo ven podloge, da jih čimbolj stanjšamo in otroka odvajamo prek pralnih trening hlačk (tanjša plenica ki se obleče). Ena pedagoginja je podučila drugo, druga tretjo in tako so pralne plenice del vrtčevskega življenja pri naših najmlajših že tri leta. Otrokova ritka je tako tudi v vrtcu obdana z naravnimi materiali. Zdi se pa mi, da omogoča tudi hitrejšo samostojnost otroka, če so starši in pedagogi usklajeni pri odvajanju od plenic. Tako se s pedagoginjami večkrat tudi pogovarjamo o napredku in načinih odvajanja. Najbolj navdušen nad napredkom je v tem trenutku moj mož. Kljub temu, da uporaba pralnih plenic ne terja ne vem koliko več časa kot pri upravljanju z navadnimi, slišim moža, da v zadnjem času še bolj spodbuja sina, da se osamosvoji. In da plenice dobijo novega lastnika. In očitno se bo to zgodilo zdaj zdaj, saj mali nadobudni nogometaš že ves dan nosi spodnjice in se trudi sam iti na stranišče ali lulat »v travico«.
Avtorica prispevka: Simona Habič, gostujoče pero montessori, več o Simoni pa si poglejte TUKAJ.
