Z vami bi rada podelila svojo izkušnjo, kako smo našli rešitev za sobo za moji dve deklici tako, da sta obe zadovoljni z izidom. 

Veste, da je moja strast, ko lahko urejam domača okolja za otroke, da se v njem počutijo dobrodošli, domači, sproščeni in so lahko to, kar so. Naše domače okolje ni izjema ☺.

Veliko lahko najdemo nasvetov in idej, kako urediti sobico po pristopu montessori za majhnega otroka, malo manj pa je idej in dobrih praks na voljo na internetu, kako urediti sobico za šolarje, še posebej, če je na razpolago le ena soba, ki si jo morata sorojenca deliti. 

Pri nas delitev sobe ni bila rešitev, ki bi jo obe deklici sprejeli z odprtimi rokami. Še posebej v zadnjem letu, ko se starejša hči počasi premika v čas najstništva in, ko se vedno bolj kažejo razlike v karakterjih obeh deklic, je bila potreba po svoji lastni sobi, zelo močna, predvsem pri starejši hčerki. A žal te možnosti v stanovanju, kjer smo, nimamo, zato smo celo leto iskali rešitev, da bi bili obe deklici zadovoljni. 

Veliko je bilo prepirov in slabe volje glede tega, ker je bila želja Velike T po svoji sobi zelo močna. V zadnjih tednih pa je starejša hčerka nekako sprejela, da si deli sobo s svojo mlajšo sestrico in smo lahko začeli iskati ideje in se pogovarjati o tem, kako bi jo uredili, da bi se obe, tako različni, v njej dobro počutili.  

Rada bi vam pokazala, na kakšen način smo prišli do rešitve, kako sem v iskanje rešitve vključila obe hčerki in kako pomembno je, da prisluhneš otrokovim željam, ker le tako se bo na daljši rok dobro počutil v svoji sobi in sam skrbel za urejenost in organiziranost svoje sobe. 

Kot vedno pravim, pri urejanju okolja za otroka je pomembno, da izhajamo iz njihovih potreb in želja. Če je pri majhnih otrocih to dokaj jasno, kaj so njihove potrebe in želje, mi je bilo malo manj jasno pri mojih šolskih deklicah. Nisem želela izhajati iz nekih ustaljenih okvirjev, kaj vse naj bi bilo v sobici, ampak sem res želela, da bi jima bila sobica pisana na kožo, kar je pomenilo, da mora ureditev odgovarjati temu, kdor onidve sta v tem trenutku. Želela sem si, da bi se v sobi res dobro počutili, da bi bil to prostor, kjer se radi zadržujeta in kjer se lahko sprostita in najdeta svoj mir. To je bila moja želja za njiju. 

Kaj sta si pa želeli onidve?

Prejšnji teden sem obe poklicala in predlagala, da začrtamo postavitev njune sobe. 

Najprej sem ju vprašala, kako se želita v svoji sobi počutiti in kaj želita v svoji sobi početi.

Vsaki sem dala list papirja in sta pisali. 

Starejša hčerka je napisala, da se želi v sobi učiti, brati, spati. Želi si, da je soba organizirana in čista. Želi si jasnih pravil in da najde v njej mir. Želi si lepe barve stene in občutek svežine. V sobi si želi poslušati glasbo ter meditirati in tudi plesati. 

Mala T pa je tako zapisala: “Da bom brala, pisala, spala, se zabavala, imela bom svoj mir potem bom plesala, poslušala glasbo, se igrala družabne igre in sestavljala kocke. Zelo bi se rada zabavala.”

Pričakovala sem, da bodo želje zelo različne in me je izredno presenetilo, da sta imeli tako zelo podobne želje. Tudi njiju je to zelo presenetilo. 

Iz seznama želja sem izluščila skupne točke in jih zapisala na list papirja.

Skupaj smo jih prebrale. Obe sta se strinjali, da želita v sobi imeti posteljo, kotiček za branje, prostor za učenje in ustvarjanje, prostor, kjer lahko vadita jogo ali meditirata. Čeprav za to slednje ne vem od kje ta želja, ker tega ne počneta, si pa očitno želita. Zgledi vlečejo – mami vsako jutro naredi par jogijskih vaj in občasno meditira. Torej, na njunem seznamu je tudi  kotiček za glasbo (Mala T igra violončelo in obe radi poslušata glasbo), prostor za velik zemljevid sveta, tabla za pravila, ki veljajo v njuni sobi (zelo pomembno!!), prostor za njune umetnije, prostor za oblačila in pobarvana ena stena.  

Tale misel mi je tako všeč: “Prostor v katerem živimo bi moral biti za osebo, kakršna postajamo in ne za osebo, kakršna smo bili v preteklosti.” (neznan avtor ) 

Naslednje vprašanje, ki sem ju vprašala je bilo, kako mislita, da bi našli v svoji sobi mir, kako bi zgledal bralni kotiček, če bi ga imeli, kako prostor za spanje, prostor za ples, kako si predstavljata poslušanje glasbe, pisanje, prostor za igro.

In sta risali. Vsaka je posebej risala posamezen prostor, kako ga ona vidi in, kako si ga ona predstavlja. In tako sta nadaljevali z vsakim kotičkom posebej. Bili sta zelo nazorni.

Ko sta zrisali vsak kotiček posebej, sem jima dala en velik list papirja in predlagala, da skupaj narišeta celotno sobico in v njo postavita vse te kotičke in prostorčke.

In sta začeli in nastal je prekrasen tloris, katerega je Velika T želela spraviti še v računalniško obliko. In nastal je načrt za sobo. 

Potrebovali sta kakšno uro in sta mi ga že pokazali. Bila sem res presenečena, kako lepo sta si po načrtu uredili sobo. Sicer je sobica trenutno še v načrtih, a vam jo pokažem takoj, ko bo dobila svojo 3D podobo. 

Neznansko sem uživala v tem njunem procesu, ko sta tuhtali in spravljali želje na papir. 

Ne uspe nam vedno tako zlahka najti rešitev, čeprav je tudi v primeru otroške sobe pravzaprav trajalo eno leto, da smo prišli do nje. Lahko bi se tega spomnila že prej, a očitno je moralo dozoreti , da sta bili tudi onidve pripravljeni na sklepanje kompromisov. 

Zapišite vaš komentar