Te dni se malo bolj intenzivno ukvarjam z mislijo, ali je televizija v predšolskem obdobju sploh potrebna?

Mogoče na začetku na hitro moje mnenje okoli televizije. V nadaljevanju pa bom odkrila razloge, zakaj zavzemam tako stališče do gledanja televizije pri majhnih otrocih. Meni osebno je televizija nepotreben element v otrokovem predšolskem obdobju. Nekako ne vidim razloga, zakaj bi bilo potrebno, da bi jo otroci v tem obdobju sploh gledali. Po drugi strani pa ne gre zanemarit dejstva, da televizijski mediji in zadnje čase tudi drugi mediji (pametni telefoni, tablični računalniki ipd.) prežemajo naše družbeno, socialno in družinsko življenje in se od njih, na žalost, ne moremo povsem izolirati.

Vsekakor je to tema, o kateri bi starši morali razmišljati in dobro pretehtati razloge, zakaj in kdaj otroka izpostaviti gledanju televizije.

V tem tednu sem se udeležila predavanja na temo Televizija in otroci, v okviru Šole za starše, ki ga je organiziral vrtec Galjevica v sodelovanju z medijsko psihologinjo mag. Martino Peštaj, ki je sicer na RTV Slovenija zaposlena kot urednica otroških oddaj. Predavanja sem se udeležila kot zunanji obiskovalec.

Ga. Peštaj je uvodoma povedala, da je v tem času otrokom težko omejiti gledanje televizije in, da raziskave po Evropi kažejo, da imajo otroci televizijo zelo radi ter, da je televizija postala močen element v njihovem življenju. Ob tem sem si mislila, kako žalostno…Hkrati je povedala, da se morajo otroci televizijo naučiti gledati, pri čemer pa potrebujejo pomoč odraslih.  Veliko se je opirala na raziskave o vplivih televizije na otroke, vendar le na raziskave, ki so obravnavale vedenjski vpliv TV na otroke (v smislu, kako otroci sprejemajo TV). O tem, kako televizija vpliva na razvoj otrokovih možganov, ni govorila, kar sem pogrešala. Po drugi strani pa tudi razumela, saj je na predavanju nastopala kot urednica otroških oddaj in o negativnih vplivih TV na razvoj možganov verjetno ni želela govoriti ali pa teh raziskav ni poznala.

Zbodla me je njena trditev, da je televizija dejavnik socializacije otrok, kar sem ji ob koncu predavanja tudi povedala, da se s tem nikakor ne morem strinjati. V bistvu se mi to zdi ena velika neumnost. Po njenem mnenju naj bi se otrok socializacije učil preko posnemanja vedenja na televiziji. Socialnih veščin naj bi se po njenih besedah učili isto kot v realnosti. Že zdrava pamet nam pove, da se otrok socializacije uči preko konkretnih stikov z otroci, z odraslimi v njegovem življenju, preko interakcij in odnosov, ki jih doživlja okoli sebe. V bistvu še zdaj ne razumem, kako naj bi se otrok učil socialnih veščin preko televizije.

Prav tako se ne morem strinjati s tem, da bi imela televizija kakšno poučno komponento. Majhni otroci se učijo preko konkretnih stikov z okoljem, ne tako, da sedijo pred televizijo in gledajo, kako gre svet mimo njih. Majhni otroci potrebujejo konkretne izkušnje, pogovore iz realnega življenja in prave predmete, ki se jih dotikajo z rokami in veliko priložnosti, da so zunaj, kjer odkrivajo naravo. Otrok pod 3-4 let ne ve, da tisto, kar gleda na televiziji ni resnično. Če je otrok televiziji preveč izpostavljen, bo nerealni svet na televiziji zanj postal realen. Otroci, še posebej majhni otroci potrebujejo veliko gibanja, kar je M. Montessori vedno poudarjala. Televizija jim te priložnosti jemlje.

O pomembnosti gibanja in vplivu TV na razvoj možganov pa je za RTV Slovenija spregovoril  tudi dr. Ranko Rajović, nevroendokrinolog:

“Ko je otrok star štiri, pet let, je že spregovoril in spoznal svet okrog sebe, želi pa si ga še bolje raziskovat. Mora instinktivno biti v gibanju, a mu mi tega ne dovolimo, ker je nevarno otroke pustiti pred blokom, kakor smo to lahko počeli 20 let nazaj. Otrok nam doma skače s fotelja na fotelj, mi pa gledamo, ali bo zlomil sebe ali nas. Potem mislimo, da smo težavo rešili s tem, ko mu kupimo računalnik, ali video igrico oziroma TV v njegovi sobi. Otrok potem popolnoma nenaravno – milijon let se je namreč človek razvijal z gibanjem in tovrstne impulze pošiljal v možgane  –  dnevno sedi tri do štiri ure in gleda v eno točko. V možgane prihajajo napačni impulzi, ki sporočajo, da odziv očesa ni več pomemben. Če otrok gleda v eno točko,  ni več ti. akomodacije.  Gre pa za najbolj kompleksen fiziološki  proces: prilagoditev očesa predmetu, ki se približuje oziroma oddaljuje. Ko otrok gleda v eno točko, tri do štiri ure v možgane ne pošilja impulzov.  V tem času pa so možgani naredili manj sinaps za akomodacijo. To bo kasneje pripeljalo do težav v šoli.

Druga težava pri večurnem gledanju v zaslon je, da otrok medtem ne izgovori niti ene besede.  Center za govor zavzema veliko število sinaps. Kako naj otrok izoblikuje center za govor, če ne izgovori niti ene besede štiri ure na dan? Manjše število sinaps je opaziti pri motnjah govora.

Danes 50 odstotkov otrok ima motnje govora. To je bilo 20-30 let nazaj nepredstavljivo! Takrat ni bilo motenj akomodacije, govora, fine motorike. To vse imamo danes.”

Ga. Peštaj se je sicer dotaknila tudi nevarnosti gledanja televizije, nad čemer sem bila prijetno presenečena, saj sem nekje na sredi predavanj že dobila občutek, da je predavanje eno veliko promoviranje gledanja TV pri majhnih otrocih.

Po njenem so nevarnosti naslednje:

  • navzkrižje pri pridobivanju ključnih razvojnih spretnosti in veščin, ki jih otroci pridobivajo pri igranju s predmeti
  • pomanjkanje socialnih stikov s pomembnimi odraslimi
  • navzkrižje pri učenju realnosti in fizičnih predmetih – povedala je, da otrok potrebuje čas, da spozna realnost, ki pa lahko traja celo predšolsko obdobje

Ravno ta zadnja nevarnost (vsekakor tudi prejšnji dve) se mi zdi za otrokov razvoj izredno pomembna.

Otrok od rojstva pa nekje do petega ali celo šestega leta starosti spoznava svet okoli sebe. Podobe, vse kar je okoli njega srka vase. Vse ponotranji, vse vzame kot del sebe. Otrok je za tovrstno domišljijo, ki jo nudi televizija zrel šele takrat, ko je sposoben ločiti nerealni svet na televiziji od realnega življenja. Smrkci, škratje, dobre vile in drugi izmišljeni risani junaki v realnem življenju ne obstajajo. Otroka s tem, ko izpostavljamo televiziji zmedemo s  tem. Otrok mora najprej spoznati realen svet, da je sposoben ločiti izmišljeno od realnega. To zadnje se lahko odraža tudi v otrokovem spanju. Ena mamica je ob koncu povedala, da je njen otrok ob večernem gledanju televizije imel nočne more. Mislim, da je rekla, da je bil star dve leti. To namreč niti ni tako neobičajen odziv na gledanje TV.

Vsekakor, kot sem že v uvodu povedala, televizijskih medijev in drugih medijev v današnjem času ne moremo zanemariti, vendar pa lahko z izpostavljenostjo televiziji počakamo. Na podlagi dejstev, ki sem jih zgoraj navedla, ne priporočam, da bi otroci pod starostjo treh let sploh gledali televizijo. Idealno bi bilo še kasneje. Pri tistih otrocih, ki imajo starejše brate in sestre je to malo težje izvesti. Podobno je pri nas.

Vsekakor smo pri omejitvi gledanja televizije pri otrocih tudi sami vzgled.

Če imamo čez dan konstantno prižgano televizijo, tudi, če je ne gledamo, je televizija nekje v ozadju prisotna. Otroci se na to navadijo in imeli boste več težav, ko boste otrokom televizijo želeli omejiti.

Pomembno je, da otroku omejimo čas gledanja televizije. Koliko časa pa otroku lahko dovolimo gledati televizijo. Zanimiv odgovor je dal dr. Rankovič, ko so ga vprašali, kakšen je torej minimum za gledanje risank na TV ali računalniku:

“Naj me napačno ne razumejo: TV in računalnik sta koristna, otroka je treba z njima seznaniti, toda meje zagotovo so, oziroma meja sigurno ni štiri ure na dan.

Moj prijatelj, predsednik Mense za azijsko-pacifiško regijo je objavil nekaj raziskav, v katerih je ugotovil, da veliko gledanja v zaslon lahko upočasni akomodacijo, ki je lahko vzrok za disleksijo, toda niti on ni določil meje. Nasvet staršem je : zmanjšajte gledanje v zaslon na razumno mejo. Težko je določiti. Toda vseeno, kaj bi svetovali staršem? Kaj sami storite v tem primeru? Ko me osebno sprašujejo na seminarjih od Norveške do Grčije, sem tudi oče štirih otrok, odgovorim, da je ta meja za otroka do tretjega leta, največ pol ure. Za otroke do pet let  je to ena ura. Naj starši izberejo: ali bo to risanka, kakšna logična ali video igrica. Če otrok gleda pol ure risanko, potem mora imeti najmanj dve uri nadomestnega časa  – torej dvakrat več časa za skakanje, tek, vrtenje, igro. Če je torej 1,5 uro gledal TV, potem mora imeti tri ure nadomestne igre. Tu hitro pridemo na mejo dveh ur. Če otrok torej gleda dve uri risanko na TV ali računalniku, bi moral imeti štiri ure nadomestne igre. Kdo pa ima čas za to? Pridemo torej na omejitev TV-ja in računalnika na uro, uro in pol na dan..”

Ko otrok gleda televizijo, jo glejte skupaj z njim. Tako se lahko z otrokom sproti pogovarjate o vsebini, veste, kakšno vsebino je gledal. Nikar ga ne pustite samega pred televizijskim ekranom.

Vsekakor pretehtajte tudi vsebino, ki jo otrokom dovolite gledati.

Poleg nasilja, ki za otroke nikakor ni primerno, da bi ga gledali preko risank, se mi zdi pomemben tudi vidik pretiranega potrošništva, obsedenost deklic s samopodobo, itd. Veliko predšolskih deklic gleda risanko WINX in MONSTER HIGH, ki je po mojem mnenju popolnoma neprimerna risanka za tako majhne deklice. Te risanke so bila povod, da sem se tega prispevka sploh lotila.

Vrstnice Velike T namreč gledajo te risanke in v igri posnemajo vloge, dogodke, ki se odvijajo v teh risankah. Velika T mi je namreč potožila, da se ne more vklopiti v igro teh deklic, ker ne gleda teh risank. Bila je žalostna in zaskrbljena. Tako iskrena je bila v tem in odprta, ko mi je govorila o tem. Pogovorili sva se, kaj lahko naredi, kaj ona misli, da bi lahko naredila, da bi se ob tem bolje počutila. V bistvu ji igra niti ni všeč.  Najprej sem ji predlagala, da si skupaj pogledava te risanke. Mogoče ji bo potem lažje se vklopit v igro in se igrati z deklicami.

Potem pa sva se s partnerjem  zvečer pogovarjala, pa me prešine, kaj pa, ko bo v družbi, ko bodo njene sovrstnice poskušale kaditi, piti alkohol, poskusiti drogo, pa ona tega ne bo želela ali bo zadržana in jo bodo zato izločili iz družbe? Ali ji bom lahko takrat dala nasvet: »Pridi, bova poskusili, mogoče se boš potem lažje vključila v družbo…«. Bila sem v dilemi, kaj narediti, kako jo tu usmeriti na pravo pot, kako postopati, kako ji dati pravi nasvet?  Ali je prav, da doma ne gleda takih risank? Doma ob nedeljah z Malo T pogledata 3 risanke v okviru ŽIV ŽAV- a in to je vse. Ob gledanju je vedno prisoten eden od naju.  Ali ju zaradi tega preveč izoliram od vsega, od tega s čimer se njene vrstnice zabavajo? Sem se spraševala, sem vprašala prijateljico, ki mi je s svojim pogledom takoj odstranila vse dvome. No, in tako sem šla v raziskovanje teh risank, vmes je kot naročeno prišlo to predavanje in tako, sem v ta prispevek strnila svoj pogled na gledanje televizije pri predšolskih otrocih.

Danes sem mirna, ker vem, da sva se odločila prav, da tovrstnih risank, ki imajo zelo sporno vsebino,  pri nas doma ne bomo gledali. Veliki T sem to povedala, sva se pogovorili. Razumela je in sprejela. Popolnoma. Družabna kolikor je, vem, da si bo našla družbo drugih vrstnic. Pomirjena sem, ker vem, da sem ji dala pravo sporočilo, ki upam, da se ga bo spomnila tudi kasneje v življenju.

12 komentarjev

    • montessori doma

      Tina, to ste dobro napisali. Ne bi se mogla bolje strinjati z vami.

      LP

    • Tina

      Krasno je tole prebrati. Jaz ob kopici vsakdanjih opravil in dveh otrocih nikakor ne najdem časa za TV (ga tudi namenoma nimamo doma), priznam pa, da si ga kak večer zaželim. Ampak še vedno, ko sem npr. pri obisku mojih ali moževih staršev obsedela zvečer pred TV, me je to pustilo na koncu tako zelo prazno. Koliko lepše mi je zagnati moj šivalni stroj!
      4-letna hči občasno pogleda kakšno risanko preko interneta (Nodi, Piki, Medvedek Uhec). Všeč mi je, ker na koncu sama reče: “Mami, ugasni zdaj,konec je.”
      Zanimivo, spomnim se iz mojega otroštva (pa ni bila TV pogosto prižgana), da sem med poročili ljudem v TV ekran kazala jezik in se nato skrivala pod odejo, misleč da me vidijo. Podobno sem si pri radiu skušala predstavljati, kako majhni morajo biti možički, da se stlačijo v tisto škatlo….nihče mi ni pojasnil ;))
      Absolutno podpiram to, da TV “crkne” in da je očka ne da popravit na servis;). Namesto tega pa raje kakšna prijetna družabna igra.

    • Anja

      Hvala … Ne vem, ob Monster high se mi še Spiderman ne zdi več tako zelo nasilen… Tudi pri nas gledajo risanke, občasno. Pri sosednji skupini pa sem videla, da so celo na plakatu izpostavili ogled božične risanke kot ene izmed posebnih, prazničnih AKTIVNOSTI. Hm …

    • montessori doma

      Anja, tudi jaz sem do pred kratkim poznala le figurice in podobe iz teh risank, pa imena, ki so jih deklice stalno omenjale in nisem imela pojma, o kakšni risanki je govora. Spomnim se še iz prejšnjega vrtca – deklice so bile stare 3 leta, ko so se pogovarjale in igrale vloge junakinj iz teh risank. Tudi jaz se sprašujem, kako lahko to pustijo gledati svojim otrokom? Kaj pa Spiderman? Toliko slišim, da otroci gledajo to risanko. Meni se že podoba sama zdi grozna in nekateri triletniki jo imajo celo na rojstnodnevih tortah?! Jaz mislim, da starši premalo kritično gledajo na vsebine risank, ki so predvajane na televizijskih programih. Verjetno si mislijo, češ, če je to na TV, potem je že ok za naše otroke. Še zdaleč od tega. Prav tako nihče ne govori o negativnem vplivu gledanja TV na razvoj možganov. Resnično sem bila kar malo razočarana, ko v okviru Šole za starše, katere sem se udeležila prejšnji teden na temo TV in otroci ni bilo prav nič govora o vplivu TV na nevrološki razvoj otroka. Pa tako pomembno je to. Celo v nekaterih vrtcih otroci gledajo TV. Kot, da jim vzgojiteljice ne bi znale pripraviti dovolj vzpodbudnih aktivnosti.

      Kakšno leto nazaj sem si ogledala tale dokumentarec:
      http://topdocumentaryfilms.com/consuming-kids/

      Vreden ogleda.

      Lp

    • Anja

      Vsakič, ko vidim P-ja pred TV (pri starih starših nadstropje višje je ves čas prižgan, če ga kdo gleda ali ne), se spomnim na tele miši… Že leta ne gledam TV oz. si pogledam samo kakšen film, ampak ne prek TV. Če slučajno ujamem kaj na TV pa sploh ne morem gledat – me reklame čisto vržejo iz tira. Pa ne to, da so, ampak kako hitro se vse premika… Kaj se more dogajat šele otrokom… Ej, sem pa včeraj pogledala Winks in Monster high… Do sedaj sem poznala samo figure. Nisem vedela, ali naj se smejem ali jokam. To starši dovolijo gledat predšolskim otrokom?!

    • montessori doma

      Zanimivo izkušnjo imate! Kako ste to doživljali kot majhna deklica? Ste se kdaj zaradi tega počutili odrinjeni od sovrstnikov, ker niste sledili najnovejšim risankam, filmom ipd? Se vam je takrat zdelo, da ste bili za kaj prikrajšani? Resnično me zanima…če bi želeli to podeliti z mano in mojim bralci.

      Tudi sama zelo poredko pogledam TV, kakšen film, komedijo za razvedritev. Drugače pa sploh nimam časa za njo – toliko je stvari, ki si jih želim narediti pa mi že sedaj primanjkuje časa.

      LP
      Mojca

    • montessori doma

      Anja, odlično! O vplivu TV na razvoj možganov je premalo govora. V prispevku nisem veliko o tem napisala. Vsekakor je tema, ki je potrebna samostojne objave.

      LP

      Mojca

    • waldorf.

      Lep pozdrav!

      Do svojega (približno) 12 leta nisem gledala televizije (zdaj jih imam 25). Danes rada pogledam kak dober film, dokumentarno oddajo ali kaj podobnega, vendar se ob predolgem zadrževanju ob televiziji počutim, da je škoda časa za to početje (saj včasih zelo paše, še posebej, ko si tako utrujen, da se ti nič drugega ne ljubi). Velikokrat je moj notranji občutek veliko lepši od občutkov, ki jih ustvarja televizija.

      Največji problem televizije in drugih ekrančkov se mi zdi ravno ta: OTROK MED GLEDANJEM TV-ja NE “SANJARI” OZ. NIMA ČASA, DA BI V SEBI USTVARJAL NOTRANJE SLIKE/PODOBE, KI BI MU KASNEJE V ŽIVLJENJU LAHKO POMAGALE, DA BI LAHKO SLEDIL IN URESNIČEVAL SVOJE SANJE! In da o pomembnosti gibanja sploh ne govorim …
      Lep dan!

    • montessori doma

      Toliko je še tega za povedati okoli vpliva televizije na otroke. Možgani odraslih in otrok so med gledanjem televizije v alfa stanju, kar pomeni, da so v tem stanju še posebej dovzetni, kar vidijo na TV.

      Sicer pa je gospa Peštaj povedala, da otrokom moramo omejiti gledanje televizije in televizijo gledati skupaj z njimi. Presenetil me je edino odgovor na moje vprašanje, ko sem jo vprašala, kdaj bi po njenem mnenju otroci pričeli gledati TV. Odgovor je bil nekje pri 1,5 do 2 leti, da imajo kaj od tega. Časovni razpon pa naj bi bil tam nekje 10 minut. Po mojem mnenju je to absolutno prezgodaj in popolnoma nepotrebno. Vsekakor pa je nagovorila starše, da naj ne izkoriščajo televizije zato, da bi imeli mir pred otroci. Raje naj skupaj z njimi pogledajo risanke in se o njih pogovorijo.

    • Maja

      Žalostno, da medijska psihologinja ne pozna raziskav o vplivu gledanja TV na otrokove možgane! Sicer pa je jasno, da če prihaja iz nacionalke ne bo “pljuvala” v lastno skledo. Baje, da možgani otroka med gledanjem televizije delujejo kot da bi na pol spali. Pa tudi sicer se slike predvajajo prehitro, da bi otrok razumel povezave in to strnil v celoto.In česar ne razume, ga bega.

Zapišite vaš komentar

47 + = 54