Že drugič sem priča razvoju pisanja in branja, ki izhaja iz otrokovega lastnega interesa in zanimanja. Mala T bo aprila dopolnila 4 leta in nas je dva meseca nazaj presenetila, da že zna pisati. Eno leto nazaj sem to opazovala pri Veliki T. Vedela sicer sem, da otroci v montessori vrtcu pričnejo tako zgodaj pisati, a me je vseeno navdalo z začudenjem in občudovanjem hkrati. Naj povem, da nisva ena izmed tistih staršev, ki priganjava otroka k pisanju in branju, jih pošiljava od ene do druge dejavnosti, primerjava, kaj najini otroci zmorejo in, kaj drugi. Daleč od tega, v bistvu vse to prav preziram. Pomembno pa mi je, da otroka v njegovem zanimanju podprem, ga vzamem resno in mu prisluhnem. Želim, da sta moji deklici srečni, zadovoljni v svoji koži, samozavestni in odgovorni do sebe ter drugih. To je vse, kar jima želim. Temu sledim, k temu težim, kak dan mi bolj uspeva, kak dan manj, a v povprečju lahko rečem, da sta zadovoljni in srečni deklici.
Maria Montessori je preko opazovanj otrok odkrila, da so otroci med 2.5 in petim letom starosti občutljivi za pisanje in branje.
Nekoč je neki otrok začel začel pisati sam od sebe. Bil je tako osupel in presenečen, da je glasno vzkliknil: “Jaz pišem! Jaz pa pišem!” Drugi otroci so stekli k njemu in z velikim zanimanjem strmeli v besede, ki jih je njihov prijatelj v igri narisal na tla s koščkom krede. »Jaz tudi! Jaz tudi!« so klicali še drugi in stekli stran. Tekli so, da bi si našli nekaj, s čimer bi pisali. Nekaj se jih je nagnetlo okoli table, drugi so polegli po tleh in tako se je začel pisni jezik razvijati kot v nekakšni eksploziji. Otroci so neumorno delali kot gorski potok, ki ga ni mogoče ustaviti. Pisali so povsod – na vrata, na stene in celo doma na štruce kruha. Stari so bili približno štiri leta. Odkritje, da znajo pisati, je prišlo popolnoma nepričakovano. Učiteljica mi je na primer povedala: Ta otrok je začel pisati včeraj ob treh popoldne«. Zdelo se nam je,d a smo priča čudežu.« (M. Montessori, 2009:132). To odkritje je M. Montessori zapisala v svoji knjigi Skrivnost otroštva. V knjigi je opisanih še več takih dogodkov in odkritij, ki so se odvijali v prvi Hiši otrok (Casa dei Bambini), ki je bila odprta davnega leta 1907 in, ki so presenetila tudi M. Montessori. Sama namreč pravi, da njene metode v tem prvem obdobju še ni bilo, njena metoda se je pojavila sama od sebe preko opazovanj in dela z otroci.
Občutek imam, ko starši odkrijejo, da lahko otroci pišejo že pri štirih letih, se njihova ambicioznost in želja prenese na otroka. Želijo si, da bi tudi njihov otrok pisal in bral pri štirih letih. Vendar pa je tu potrebno razumeti, da to ni cilj in bistvo montessori pedagogike in, da zaradi nerazumevanja montessori pedagogike otroku lahko naredijo veliko škode. Razlika je, ali si otrok tega želi in ga v tem obdobju to zanima, ali pa je to le želja staršev. Na drugi strani pa so starši, ki otrokovega interesa po pisanju ne podprejo in rečejo češ, saj se bo tega naučil v šoli. To je sicer res, vendar je učenje popolnoma drugačno, če je to učenje na pobudo tvojega lastnega interesa in, če to učenje zate sploh ni učenje, temveč nekaj, kar v tistem obdobju rad počneš. Seveda jih v tem podprejo tudi učitelji, da bo takim otrokom v šoli dolgčas. Sprašujem se, ali ni šola postavljena zaradi učencev in ne zaradi učiteljev. Kaj ni naloga učitelja, da takemu otroku pripravi dejavnosti, ki mu bodo v izziv ne pa v dolgočasje?
Zanimivo se mi zdi, da današnji strokovnjaki šele zdaj ugotavljajo, da je obdobje do sedmega leta starosti najbolj dragoceno za stimulacijo možganske aktivnosti ter za oblikovanje novih zvez. To, kar je že v svojem času govorila M. Montessori. Tako dr. Ranko Rajović pravi: »Dozorevanje možganov intenzivno poteka v zelo zgodnjem otroškem obdobju in je več kot 50% dokončano do četrtega oziroma petega leta starosti. Če takrat ne spodbudimo otroka, se nekatere funkcije ne bodo razvile v polnem obsegu. Obstajajo otroci, ki se enostavno brez velikega truda naučijo v tem obdobju brati. Če starši prepoznajo otrokove potrebe, lahko pomagajo in veliko storijo za svojega otroka, ker se bo del možganov, zadolžen za specifično veščino, bolje razvil. Tako se ustvarijo predpogoji, da otrok lažje izkorišča svoje zmogljivosti za razne mentalne tehnike v kasnejšem življenjskem obdobju«. (Rajović, 2013: 14).
Moram povedati, da sem ponosna na svojo Malo T in se veselim njenega podviga, sploh, ko vidim njeno zadovoljstvo v očeh, ko ji nekaj uspe napisati in prebrati.
Tega sicer ne obešam na velik zvon v bistvu nikomur niti ne omenjam (no v bistvu vsem, če tukaj gor pišem). Hočem povedati, da se s tem ne hvalim, saj ne želim izpasti kot tisti ambiciozni starši, ki želijo, da njihovi otroci obvladajo pisanje, branje pa računanje in še mnogo drugih reči pred vstopom v šolo. Meni to resnično ni pomembno. Mala T je v vrtcu zadovoljna in je sedaj tako močno v pisanju, da s tem nadaljuje še doma (na povsem njeno pobudo). Mala T je običajen otrok, ki se rada igra z lego kockami, s svojimi punčkami, rada packa z barvami in je zunaj nadvse aktivna. Trenutno pa zelo rada piše, ko se ji to zahoče. Vidim iskrice v njenih očeh, ko se trudi nekaj napisati.
Sedaj prepoznava pisane črke – večino jih že pozna. Sestavlja besede s premično abecedo.
Običajno branje pride kakšne pol leta za tem, ko otrok prične s pisanjem. Pri njej je samo od sebe vzniknilo že zdaj. Ponosna je nase in ne bom tajila, da sem tudi jaz. Predvsem zaradi zadovoljstva, v njenih očeh, vztrajnosti, ko se loti nečesa zapisati in prebrati. Vse to je prišlo zaradi njenega lastnega interesa in želje po pisanju. Naj povem, da so v montessori vrtcih skupine mešane (3-6 let stari otroci) in običajno starejši otroci že pišejo. Mlajši otroci to vsakodnevno vidijo in imajo tudi zaradi tega močno željo po tem, da bi jim sledili in slej, ko prej jih dohitijo.
Viri:
M. Montessori, Skrivnost otroštva, 2009
Dr. Ranko Rajović, IQ otroka – skrb staršev, 2013
No, moja mala nadobudnica je tudi zelo hitra v pisanju in branju. Zdaj obožuje male tiskane spogleduje pa se že s pisanimi.
Ampak zanima pa me kako bo v šoli. Jeseni gre v prvi razred. Ji bo težko? Bo naveličana
? Me mora biti strah da ji šola zaradi tega ne bo všeč ker se bo dolgočasila?
Močno upam, da bo vaša hčerka imela eno fejst učiteljico, ki bo poskrbela za to, da ji v šoli ne bo dolgčas.
Pozdravljeni. Tudi moja hči je trenutno zeeelo navdušena nad črkami, zato sem se odločila, da ji jih izdelam. Prebrala sem kar nekaj knjig o pedagogiki montessori, zelo dobro pa poznam tudi običajen učni proces v javni šoli, zato upam, da boste razumeli moje dvome. Namreč, povsem razumljivo mi je, zakaj uporabiti pisane črke, pa vendar se bo moja deklica v šoli srečala najprej s tiskanimi in šele kasneje s pisanimi črkami. Trenutno pozna večino velikih tiskanih črk, ki si jih je zapomnila mimogrede ob branju knjig, zato sedaj kolebam, ali ji naj naredim velike tiskane ali naj vseeno pripravim pisane črke. V vaših objavah vidim, da dekletoma ponudite tudi tiskane. Kako poteka to prepoznavanje črk-nastane kaj zmede ali je strah povsem odveč? Ali pri vas ˝pišete˝ samo s pisanimi, ali uporabljate tudi tiskane črke?