Nekoč je Maria Montessori zapisala, da smo starši v ljubezni do svojih otrok zelo nespametni.

“Pogosto na otroka gledamo kot na plastelin. Verjamemo, da v naših rokah leži njegova prihodnost. Mislimo, da moramo ta plastelin preoblikovati, oblikovati v obliko, kakršno mi želimo in to takrat, ko je plastelin še mehak in gnetljiv. Je že res, da je otrokov um kot plastelin, a če se vmešavamo in želimo na silo usmerjati otrokovo inteligenco in njegov duševni razvoj, potem gre razvoj izven okvira normalnega razvoja otroka. In tako lahko uničimo njegovo osebnost na zelo prefinjen način.”

V svoji ljubezni do otroka smo pripravljeni namesto njega narediti vse. Še toliko bolj je to videnje ljubezni do otroka prisotno v naši družbi. Ena mamica je na moji FB strani v komentar pod eno mojih objav zapisala, da imamo slovenske mame prisoten sindrom Cankarjanske matere. Otroku moramo vse ponuditi in še več. Nikakor ne, da bi se v svojem otroštvu kakorkoli preveč trudil,  vse mu je potrebno olajšati.

Kako težko nam je gledati dvoletnika, ko si oblači hlače. Ves je zatopljen v to, trudi se. Na trenutke je videti, da mu je izredno naporno. Kako mu ne boš pomagala? Saj ne moreš biti dobra mama, če mu ne pomagaš in mu olajšaš njegove muke. Kaj boš pustila ubogega otroka, da se tako matra?

Predstavljajte si triletnika, ki skuša skupaj sestaviti manjkajoče koščke pri sestavljanki. Zelo je zbran, povsem osredotočen, da zloži skupaj prave koščke. Vi ga gledate in vaše sokolje oko že opazi, da je naredil nekaj narobe. Pobral je napačen košček sestavljanke. Rečete si: “Obvarovala ga bom razočaranja in ga bom rajši hitro popravila, še preden bo naredil napako.” In to naredimo.

Dojenček se steguje po ropotuljici, ki je pritegnila njegovo pozornost. Mi mu ropotuljico približamo, ker jo še ne more sam doseči. Ropotuljico nekaj časa drži, potem jo spusti. Mi mu jo poberemo in zopet jo spusti z rok. To naredi še dvakrat in potem nam zmanjka potrpežljivosti. Rečemo, da je “poreden”, da je to namerno naredil. Ne sme se mu pustiti, da se tako vede, sicer bo odrasel v človeka polnega kapric.

Vam je kaj znano?

V prvem primeru ne razumemo, da za otroke napor ni isto kot za nas. Otrok napor z veseljem opravlja. V sebi ima skrivnostno silo, ki ga žene v razvoju naprej in točno ve, kaj mora naslednje osvojiti. In bo poskušal, vedno znova in znova. V to novo spretnost bo vlagal ves svoj napor. Zanj je to veselje in sreča. In kaj se zgodi, če otroku prehitro pomagamo? Dobi občutek, da ne zmore. Občutek, da ni sposoben. Več, ko ima otrok takih občutkov o sebi v zgodnjem otroštvu, bolj se to zasidra vanj. Postane del njega. In potem se čudimo, zakaj otrok pri šestih letih, ko gre v šolo, nič noče sam narediti in ima nizko samopodobo?

V drugem primeru otroku sploh ne dopustimo, da bi se otrok zmotil. Pa je to res tako slabo? Delati napake? Ali bi lahko na napake gledali kot na nekaj, kar je dobro? Kar je nujno, da je, ker drugače ni napredka. Kaj mislite, kako je Edison izumil žarnico? Tako, da je pred tem naredil na tisoče  poskusov, a mu neuspehi niso vzeli poguma. S poskusi je nadaljeval in je leta 1879 sestavil žarnico z ogleno nitko. Ali lahko otroku predamo sporočilo, da se je motiti normalno in nujno potrebno, da se v življenju lahko kaj naučiš? S tem, ko otroka stalno popravljate, mu tudi ne pomagate k gradnji pozitivne samopodobe. Vedno se zmotim, nič ne morem narediti prav. Ne bom več poskušal, mama tako ali tako najbolje ve.

In primer dojenčka … Ali lahko tako majhen dojenček sploh že nagaja in nekaj takega, kot spuščanje ropotuljice, dela namerno? Nikakor ne! Ali lahko na te njegove poskuse gledamo kot na razvoj mišic? To otrok počne, razvija svojo roko. Opazuje svoje prste in, če bi pobliže pogledali, bi morda videli, da se njegovi prstki odpirajo eden za drugim, ne vsi naenkrat. To je velik napredek. Tukaj ni nobene nagajivosti. Kmalu bo opustil to svojo zaposlitev in bo svojo pozornost usmeril na kaj drugega. Morda bo palec na nogi naslednja najbolj zanimiva stvar na svetu.

Nikogar ne obtožujem, vsi delamo za svoje otroka najboljše, a, ko bi svojo ljubezen do otrok združili z razumevanjem otrokovega razvoja, bi otrok največ pridobil. Pridobil bi za celo življenje. In, kdaj je pravi čas, ko otrok gradi svoj značaj? Gradi ga v zgodnjem otroštvu, takrat se postavljajo temelji za celo življenje. Na nas starših pa je, da se podučimo o tem, kaj otrok v zgodnjem otroštvu potrebuje in česa ne. In zavedanje tega je prvi korak, da sploh lahko kaj spremenimo.

 

Zapišite vaš komentar

96 − = 92