Kaj je to miren kotiček? Zakaj ga otroci sploh potrebujejo? Pri nas doma imamo celo paleto čustev – od sreče, veselja in smeha, do žalosti jeze in strahu. Odkar sem pred 3 leti začela intenzivneje delati na sebi zaradi bolezni, ki se je prikradla v moje življenje, sem prišla do spoznanja, kako pomembno je za moje zdravje in počutje, da ne tlačim svojih občutkov in čustev, še posebej tistih, ki v naši družbi veljajo za negativne, kot na primer jeza. Pomembno je, da jih najprej prepoznam v sebi, potem sprostim na način, da ne prizadenem drugih ljudi in počasi se že počutim bolje. Moram priznati, da mi to ni enostavno, še posebej, ker sem bila vzgajana tako, da čutenje jeze, žalosti in strahu ni ravno primerno, zato se primernega izražanja in sprostitve teh čustev počasi učim.
Čisto spontano sem vsa ta meni nova spoznanja začela prenašati na moji deklici. Saj poznate občutek, ko vidite svojega otroka, ko joka od žalosti ali pa kriči od jeze. Težko je takrat biti ob svojem otroku in prenesti vsa ta njegova močna in intenzivna čustva. Najraje bi videli, da čim prej neha jokati ali kričati. Skušamo ga zamotiti s preusmeritvijo pozornosti, zanikati njegova čustva ali pa ga celo utišati s hrano kot tolažbo. To počnemo od vsega začetka, od dojenčka naprej. Ko dojenčka vsakič, ko zajoka, pristavimo k dojki ali kasneje malčka, ki je ravno shodil potisnemo v roke žemljo, da bo še vsaj 20 minut sedel pri miru in bil tiho, da bomo v miru popili kavo. A s tem nikomur ne naredimo usluge, še najmanj pa otroku!
Prepoznajte in priznajte otrokova čustva
Veliko naredimo že s tem, ko je otrok v navalu čustev, da jih ne zanikamo, da mu njegovo čustveno stanje pritrdimo in ubesedimo. Takrat smo ob njemu, če nas potrebuje ali pa se otrok umakne v prostor, kjer bo lahko sam predelal s svojimi čustvi (običajno starejši).
Pomagajte otroku intenzivna čustva sprostiti na primeren način
Jeza je velikokrat zelo intenzivno čustvo, ki se zelo hitro lahko prevesi v pravi bes. Moja Mala T je bila neko obdobje kot mala eksplozivna bombica. Udarjala je vse kar je prišlo mimo nje, kričala in tulila, da me je že resno skrbelo, da bodo en dan prišli sosedje prijazno vprašati, če je z otrokom vse v redu.
V tem času sem veliko razmišljala o tem, kako ji pomagati, da bi svojo jezo izrazila na način, ki bi bil bolj prijazen do vseh nas. Večkrat sem ji dala možnost, da gre v najino sobo, vzame blazino in kriči ali udarja v njo. Nekako se to ni najbolj prijelo, ker takrat res ni zmožna kontrole nad seboj.
Uredite miren kotiček
Tako smo ob preureditvi njune sobice, pripravili kotiček za umirjanje. Imela sem ga stalno v mislih zadnja dva meseca še posebej, ko sem prebrala navodila za uporabo plakata za učenje konstruktivnega izražanja jeze, v katerih avtorica plakata Janja Urbančič, omenja miren kotiček:
“Uporabo Kotička za pomirjanje močno priporočam in svetujem vsaki družini. V predelu stanovanja, kjer imate dovolj prostora (lahko se odločite za bolj odmaknjen prostorček ali pa za prostorček, v katerem se največ zadržujete-odločite se sami ali morda malo eksperimentirajte, kaj vam in vašemu otroku najbolj odgovarja), namestite mehko blazino, papir in barvice, kakšno plišasto igračko ali mehko (antistres) žogico, morda celo CD predvajalnik z mirno glasbo ali glasbo, ki vašega otroka razvedri…V bistvu lahko nastavite vse stvari, za katere menite ali veste, da vašega otroka pomirijo (otrok naj z vami pri pripravi kotička sodeluje). V trenutkih njegove jeze ga vzpodbudite, da odide ali ga odnesete v ta kotiček (kasneje se bo navadil, da gre sam, ker bo ugotovil, da mu prinaša olajšanje), kjer bo lahko v miru izrazil svoje občutke.”
Kotiček za umirjanje imata Velika in Mala T sedaj v njuni sobi že kakšna dva tedna in moram reči, da se zelo radi umakneta vanj. Zelo jima pomaga, ko se morata pomiriti ali pa kar tako, ko potrebujete čas samo za sebe in tako vemo, da ju nihče ne moti. Ko se pomirita (ko se spet vklopi sprednji reženj možganov), pa je tudi bolj primeren čas za pogovor o situaciji, ki je privedla do recimo močnega čustvenega izbruha.
Naj poudarim, da pri nas to ni prostor, kjer bi bili kaznovani ampak zgolj varen kotiček, v katerega se lahko umakneta, da umirita svoja razburkana čustva. Je povsem prostovoljno in ni nobene prisile, da bi morali iti vanj. Ju pa v določenem trenutku (če je potrebno) le spomnim nanj, v smislu, da bi jima morda pomagalo, da se umirita – sami ali skupaj z mano. Tu ne gre za t.i. “time-out”, kazenski kot ali kaj podobnega…S tem zadnjim se niti približno ne strinjam.
Kaj imata v svojem kotičku?
- Plakat, ki jima je v pomoč pri izražanju jeze in smo ga z magnetkom kar pritrdile na radiator :)
- Afirmacijske karte »Tvoj čarobni svet »(za kotiček sem izbrala tiste, ki se navezujejo na čustvovanje). Karto, ki jo v danem trenutku, najbolj potrebujeta, izpostavita, tako, da jo obesita na radiator.
- Slika na višini njunih oči (Mala T jo je dobila v dar :))
- Blazine, da je kotiček udobnejši in kot pripomoček za izražanje jeze.
- Zvezek, listi, svinčnik in barvice – Mala T zelo rada svoje občutja izrazi z besedami, ki jih zapiše na papir. Svoje besedilo pa potem tudi opremi z ilustracijami.
- Papirnati robčki
- Dežna palica – instrument, ki ima zelo prijeten in pomirjajoč zvok.
Verjetno bomo skozi uporabo kotička kaj odvzeli ali dodali. Zaenkrat služi svojemu namenu. Glede na to, da smo starši svojim otrokom največji vzgled, ga bom verjetno tudi jaz kdaj uporabila :).
