Mali T danes na kuhinjskem pultu zagleda orehe, cele orehe, še v lupinah, ki nam jih je za božič, veliko, res veliko, podarila babica. Večino smo že strli in tudi pojedli, tako, da jih za potičko ni ostalo prav nič. Mali sta veliki porabnici orehov, jaz pa sem zadovoljna, če jih jesta, saj so posebej taki domači, prav okusni in zdravi. Na pultu pa nas je že nekaj časa čakal preostanek orehov… in danes se je Mali T spomnila, da bi jih jedla.
Vzeli sta terilnika, ki sta jima na voljo na njuni polički v kuhinji, jaz pa sem jima pripravila eno posodo za lupine in drugo za jedrca. Vsaka je imela svoj terilnik.
Preizkušali sta svojo moč…zelo sta se trudili, da bi oreh sami strli.
Mali T je bila prav smešna, ko je ob tem napenjala ustnice in z vso silo “šraufala” (ja spet smo pri šraufanju”). Šele, ko res ni šlo, ko jima je manjkalo še čisto malo, sta me prosili za pomoč. Naredila sem polovico zavoja in oreh je bil strt. Predlagala sem jima, da izbereta manjše orehe, nekateri so bili res ogromni, še jaz jih nisem mogla streti s terilnikom:)
Zanimivo je bilo to, da jih je Mali T sproti jedla.
Veliki T pa si jih je shranila v posodico, da jih bo še zmlela….mogoče za potičko?
Drugače pa tretje orehov močno spominja na “šraufanje”. O tem pa sem že pisala v enem izmed mojih prejšnjih prispevkov.
