Večkrat me ljudje vprašajo, če se bojim, kako se bosta moji deklici prilagodili sistemu, ker obe obiskujeta šolo montessori, kjer ni ocen, domačih nalog, kjer se ne spodbuja tekmovanje med učenci, kjer vlada ozračje spoštljivosti in, kjer se otroci učijo na način, ki je njim pisan na kožo.
Pravijo, da ju zavijam v vato.
Sprašujejo me, kaj bo potem, ko se bosta morali soočiti z realnim svetom (karkoli že to pomeni). Zanima jih, kam se bosta vpisali po osnovni šoli, ker pri nas ni srednje šole montessori. Kako se bosta navadili na drug način učenja ipd. Pomislekov imajo ljudje veliko. Zanimivo pa je to, da jih sama nisem nikoli imela. Zaupam, enostavno zaupam življenju. Zaupam sebi, naši družini, naši šoli. Ne vem, kako bo v prihodnosti. Nisem vedeževalka, tudi nisem tista mama, ki bi imela prihodnost svojih otrok natančno splanirano. Se raje prepustim toku življenja. Vseeno pa imam neko vizijo, kaj jima želim z mojo prisotnostjo v njunem življenju kot mama predati.
Želim si, da bi odrasli v samostojni ženski z zdravo samopodobo, ki bosta vedeli, kaj je tisto, s čimer lahko prispevata k svetu, da bo ta svet nekoč boljši kot je danes.
Želim si, da bi vedno imeli radi izzive, da se ne bi bali napak. Ko bosta na kakšnem življenjskem razpotju si želim, da si rečeta: “Nič hudega, bom poskusila še enkrat. Težko je, a grem naprej”. Saj veste življenje je polno izzivov in vsi si želimo, da se izzivov ne bi bali, ampak bi jih vzeli kot priložnost za svojo rast.
Želim si, da bosta prisluhnili drugim ljudem, jih sprejemali v njihovi drugačnosti, bili spoštljivi so sebe in drugih ljudi.
Ne morem vplivati na to, kako bo potekalo njuno življenje, niti si tega ne želim, lahko pa vplivam na to, da jima pomagam razviti veščine in sposobnosti, s katerimi si bosta pomagali, da se bosta življenja kljub izzivom, ki jima bo
prineslo, veselili in bili ob tem srečni ne gleda na to, v kakšnih življenjskih situacijah se bosta znašli.
Glede na to, da sem v času, ko sem se odločala, kam vpisati starejšo hči v šolo, že dobro seznanila s pedagogiko montessori, sem vedela takoj, da nas šola montessori pri tem lahko zelo podpre.
Zato nisem bila niti malo v dvomih, kam jo želim vpisati.
To ni reklama za OŠ montessori. Nam šola montessori zelo ustreza (o njej sem pred časom že pisala), morda vam ustreza kaj drugega. V bistvu je spodbuda vam staršem, da sledite sebi in svojemu otroku. Predvsem tisti, ki se letos odločate, kam vpisati otroka v šolo. Zaupajte sebi, zaupajte otroku in ne ozirajte se na mnenje drugih.
Zatorej, NE, NE bojim se, da se moji deklici ne bosta mogli prilagoditi sistemu, v bistvu bi me skrbelo, če bi se mu mogli prilagoditi. Raje ga vsi skupaj spreminjajmo. Na boljše seveda.
